Od samega začetka igre je jasno, da je med glavnimi cilji Warfighterja izkazati čast ameriškim oboroženim silam in predstaviti, kako težko breme nosijo na svojih ramenih ter kakšen vpliv ima na njihovo zasebno življenje. Zgodba kampanje poskuša prikazati dualnost njihovih življenj, ko se po eni strani plazijo za sovražnimi črtami in kopičijo strele v glavo ter medtem poskušajo ostati razumevajoči in ljubeči partnerji in starši. To je vsekakor cilj, ki si ga je zastavila igra, realnost pa je precej drugačna.
Čeprav bi igra pri uporabniku rada vzbudila čustven odziv, bodo reakcije večinoma medle. Kolaž časovnih preskokov in menjav lokacij ima precej težav s pripovedovanem zgodbe, še manj prepričljiva pa je osebna zgodba mož v službi domovine, ki je povsem klišejska. Sama sreča, da vojaške streljačine ne temeljijo na prepričljivih zgodbah, temveč na napeti izkušnji preživetja v prvih linijah vojaških spopadov, ki bi se jim večina igralcev video iger v resničnem življenju kar se da izogibalo. Zanimajo nas različna orožja, orodja in strategije, ki so bile potrebne za operacijo, v kateri je bil ubit najbolj iskani človek na svetu. Verjetno so tudi zato najeli člane ekipe, ki je izvedla operacijo.
Žal igra tudi na tej točki razočara. Sodeč po njej, je edini načrt, ki ga imajo posebne vojaške enote, da razbijejo vrata, na kakršen koli način jim v tistem trenutku pač odgovarja, razlike pravzaprav ni velike, v sobo vržejo granato in pobijejo vse preživele. Roko na srce, prepuščeno vam je, da za bolj dramatičen učinek sovražnikov v sobi ne pobijete s strelnim orožjem, temveč jih napadete s tomahavko. To je tudi ena redkih odločitev, ki jih lahko sprejmete med igro.
Warfighter je strašno linearna igra. Od začetka misije do konca sledite enemu koridorju obdanemu s Potemkinovim svetom, ki omogoča minimalno interakcijo z izjemo zavzemanja kritja in dejstva, da vas zaprtost sveta sili po koridorju naprej. To je pravzaprav dobro, saj uporabnik v resnici nikdar ne ve preveč dobro, kaj v določeni misiji počne.
Vsaka misija povsem linearne igre v čevljih posebnih enot bi lahko bila sestavljena iz serije zelo specifičnih taktičnih nalog, ki bi jih morali prefinjeno izpeljati za uspeh. Vse kar mora storiti uporabnik v Warfighterju, pa je najti kritje in streljati na umetno inteligenco. Precej zgovorno dejstvo je tudi, da v igri najbolj izstopajo vložki z avtomobili, ki nimajo nobene zveze s streljačino.
Kampanja Warfighterja je tako v resnici zgolj malce daljša vaja, kjer se uporabnik nauči motorike igre, da bi lahko nato vstopil v pravo, ki se odvija na spletu. Tu igra dobi bolj mednarodno vzdušje, saj lahko igrate kot član ene od elitnih enot desetih svetovnih vojsk: Avstralije, Kanade, Nemčije, Norveške, Poljske, Rusije, Južne Koreje, Švedske, Velike Britanije in ZDA, z uspehom pa lahko svoji državi nabirate točke.
Večigralski način bi lahko bil boljši od enoigralskega. Koncept parnega igranja, ki uporabnikom prinaša bonuse, če sodelujeta, je obetaven, še posebej, ko se ne poznata, a ima igra težave z utesnjujočimi zemljevidi. Če temu dodamo pretežno slab sprejem, pa bi kmalu lahko izgubila še najbolj ključen element spletnih iger – uporabnike.
Warfighter je na trenutke grafično izjemen, a se za fasado skriva precej malo. Tega ne more popraviti niti zvezdniški nabor klišejev, ki ne pozabi niti na balkanskega preprodajalca orožja ''Stovana Bočika'' - najverjetneje Bošića - in skoraj zravnanega Sarajeva.
