A vendar to ni bil zgolj koncert. Prej je šlo za teatralno uprizoritev in interpretacijo skladb tega 52-letnega kitarista iz New Yorka. Oblačila, kitare, igranje, obrazne mimike Vaia so nastop naredili tako pristen, da je zadovoljstvo občinstva moralo biti zagotovljeno. Polna prenovljena dvorana Cvetličarne je slišala 26 skladb, kar je zadostovalo za tri polne ure glasbe.
Eden najbolj »nečloveških« kitaristov tega sveta
Ob deveti uri – tako ko je pisalo na vstopnici – so se začeli greti Vaievi ojačevalci in zazveneli so prvi uvodni toni. Luči so se prižgale, na oder pa je z »Evo Ibanezko«, klobukom, očali, značilno, podolgovato črno obleko in močno postavo stopil on, Vai. Prihod, narejen samo za njega in samo za nas. Bilo je gledališče.
Z uvodno pesmijo Racing the world nam je vsem lahko bilo jasno, da bo na koncertu resnično postregel z najvišjo možno profesionalno izvedbo skladb, ki bodo hkrati tudi sproščene. Izredna tehnika, občutek za ton in melodijo, sam zvok kitare in nazorno gibanje telesa z glasbo so nekdanjega kitarista Franka Zappe, Van Halen in Whitesnake to noč spremenili v enega najbolj »nečloveških« kitaristov tega sveta.
Kvaliteten, poln zvok glasbil, smiselno ravnovesje glasnosti spremljevalne skupine in scena dvoranskih reflektorjev so omogočili, da je občinstvo resnično lahko dobilo vse, kar je ameriška zasedba imela ponuditi. Največjo pozornost so pričakovano dobili s pesmijo Tender surrender, od takrat naprej jim ni pošla. Tender surrender velja za eno Vaievih najbolj poznanih in mirnejših skladb v njegovem repertoarju. Med njih sodi tudi Whispering a prayer.
»Pogovor« med akustično kitaro in prenosljivimi električnimi bobni
Spremljevalna skupina je bila spremenjena. Bas in kontrabas je igral Philip Bynoe. Ta je nasledil večletnega Vaievega sodelavca in basista skupine Mr. Big Billyja Shennana, na kitari pa je manjkal Tony MacAlpine. Ta sta z bobnarjem Jeremyjem Colsonom in ritemkitaristom Daveom Wienerjem tvorila spremljevalno skupino The Breed. Zanimiva pridobitev skupine je bila harfistka Deborah Henson-Conant. Kratkolasa glasbenica je na rami imela pripeto električno harfo, opremljeno z LED-lučkami. S svojim igranjem je Vaiu tvorila harmonije ali pa skrbela za nekoliko nekonvencionalno ritmično podlago, v kateri se je dopolnjevala z Wienerjem. Eden izmed vrhuncev večera je bila uprizoritev skorajda skeča, v katerem sta sodelovala Vai in Colson. Slednji je imel na ramenih pripet komplet električnih bobnov. Potekal je »pogovor« med akustično kitaro in prenosljivimi električnimi bobni. »Skeči« so bili tudi opremljeni s humorno samohvalo kitarista. On je zabavljač. Šalil se je na svoj račun in s tem pridobival naklonjenost vsega občinstva.
Če je koncert dober, se pokvari ojačevalec
Kot omenjeno, je nastop vseboval tudi akustični del. Tega je nakazal že Dave Wiener, ki je z igranjem lastnih skladb na akustično kitaro nekoliko spočil naša ušesa. V primerjavi z Vaievim je bil Weinerjev zvok akustične kitare veliko pristnejši. Težava pri Vaievem zvoku akustične kitare je bila v prenasičenosti z efekti, kot so odmevi in podobno. Weinerjev zvok pa je bil popolnoma organski, brez dodatkov – smisel akustike.
Koncert je potekal tako dobro, da se je Vaiu v nekem trenutku pokvaril ojačevalec. Nezgoda je bila izredno »posrečena«. Kitarist se je nekaj trenutkov lahko pogovarjal z občinstvom, kitarski navdušenci pa so lahko videli, da se te stvari na odru lahko dogajajo tudi tolikšnim profesionalcem
Največje presenečenje se je zgodilo tik pred koncem koncerta. Kitarist je na oder povabil tri posameznice, s katerimi so skupaj ustvarili skladbo Build me a song. Prva kandidatka je zapela ritem bobnov, druga baspodlago, tretja pa melodijo, katero je kasneje igral Vai. S takšnimi vložki so nastop približali tudi tistim, ki so na koncert prišli bolj iz prijaznosti do drugih kot zaradi glasbe same. Slednje je bilo opaziti predvsem med žensko populacijo, ki je bila nekoliko manj navdušena nad skladbami in igranjem kot ostali.
Kljub zahtevni glasbi, ki jo izvaja Vai, si je pridobil vse občinstvo. Lepo je bilo videti, koliko mu je končni aplavz pomenil. Po koncertu je še nekaj minut ostal na odru samo zato, da se zahvaljeval obiskovalcem, mi pa smo mu ploskali. To noč mu je občinstvo resnično jedlo z rok.
