Takšen je tudi prvenec Habibi (2011) režiserke Susan Youssef, edini igrani film, ki so ga v zadnjih desetih letih posneli v Gazi. Navdih zanj je režiserka poiskala v lastni izkušnji, kot izhodišče zgodbe pa je uporabila pesnitev Majnun in Layla, klasičen arabski tekst iz 7. stoletja, ki naj bi navdihnil tudi Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija. Dogajanje je postavljeno na zasedeno ozemlje, nesrečna zaljubljenca pa sta mlada Palestinca Layla in Qays. Izhod iz Gaze nadzira izraelska vojska, situacija se vsak dan bolj zaostruje in pod političnimi ter verskimi pritiski postaja Laylina družina vse bolj stroga in omejevalna. Edini način komunikacije, ki Qaysu še preostane, je tako pisanje ljubezenskih grafitov, kar pa razburi Laylino družino in sproži usodne dogodke.
Skozi ves film je očitno, da je želela režiserka umestiti ljubezensko zgodbo v širši okvir, kar je poskušala z vpletanjem različnih aspektov palestinske realnosti, kot sta na primer položaj žensk v arabski družbi in novačenje v skrajne politične organizacije. Na žalost ji to na mnogih mestih ni uspelo najbolje, kar gre pripisati predvsem zmedenemu filmskemu ritmu in nerodni montaži. Togosti in neprepričljivosti določenih prizorov botruje tudi dejstvo, da je režiserka vlekla preveč vzporednic z omenjeno pesnitvijo – ta sicer dobro deluje kot izhodišče in zaključek zgodbe, primerjave v vmesnih scenah pa učinkujejo prisiljeno in nenaravno.
Vseprežemajoča tragedija
Dober vtis tako pustita predvsem glavna igralca, ki sta na platnu ustvarila prepričljiva lika – Layla in Qays sta zatirana čustveno in politično, o povsem osebnih, intimnih stvareh pa se morata odločati na podlagi realnosti, ki jo Palestincem vsiljuje Izrael.
Povsem drugačen je igrani prvenec avstrijskega režiserja Sebastiana Meiseja, ki je v filmu Tihožitje (2012) nadaljeval tematiko svojega izjemnega dokumentarnega filma Outing (2011). V Tihožitju tako predstavi na videz urejeno družino, ki se mora soočiti z dejstvom, da je oče pedofil. To se zgodi ob odkritju očetovega pisma, v katerem je popisal svoje spolne fantazije – hčerke sicer ni zlorabil, je pa o tem vsa leta premišljeval in fantaziral.
Meise in Thomas Reider sta napisala izredno dodelan scenarij, v katerem vse stoji na svojem mestu in kjer je pomembna vsaka, še tako neznatna malenkost. Detajli se na koncu sestavijo v izris družinske zgodbe, ki je polna občutkov krivde in sramu. Tako se na primer razjasni bratov občutek krivde, ki je že kot otrok vedel, da oče skriva sestrine fotografije, vendar je takrat občutil le užaljenost in ljubosumje, saj je oče njega izrezal iz fotografij. Tudi mati je vedela več, kot priznava, vse skupaj pa še dopolni očetov alkoholizem, za katerega se domneva, da je trajal, dokler otroka nista zapustila doma. Na mestu je tudi izbor glasbe – znana pop skladba iz 80. let deluje po principu Proustovih magdalenic, brata vseskozi spremlja glasba Antonyja Hegartyja, ki poje o sposobnosti preživetja, za srhljivo priredbo osrednje pesmi pa je poskrbela Anja Plaschg, ki v filmu igra tudi manjšo vlogo.
Čeprav je zgodba do neke mere predvidljiva, je odlika filma predvsem v tem, da nikoli ne zapade v melodramatične tone. Vsa žalost vpletenih se najbolje izkaže skozi zadržano igro, saj igralci uporabljajo zgolj minimalne geste, njihov dialog pa je skrčen na minimum. Mešanica krivde, sramu in izgube je tako podana brez pretiranih besed, kar ustvari končni vtis vseprežemajoče tragedije.
Mikrokozmos brazilskega vsakdana
Eden izmed najbolj dodelanih prvencev na letošnjem festivalu je zagotovo film Šumi soseske (2012) brazilskega režiserja Kleberja Mendonçe Filha. Film je v grobem razdeljen na tri dele in ponudi pikolovsko podroben vpogled v življenje soseske, ki jo naseljuje brazilski srednji razred. Dogajanje je v principu epizodično (Filhove rešitve mestoma spominjajo na Altmanov slog) in gledalca popelje od ljubezenske zgodbe in družinskih razprtij do rojstnodnevnih zabav ali težav hišnega sveta, vse skupaj pa preveva nedorečena atmosfera strahu in paranoje. Čeprav se v filmu – razen kraje avtoradia – zločin ne zgodi, je v zraku ves čas čutiti zlovešče pričakovanje, ki se stopnjuje do zadnjega prizora. Suspenz je Filho ustvaril tako z umirjenim ritmom kot z uporabo elementov kriminalnega žanra, pri tem pa si je v veliki meri pomagal tudi s šumi oziroma zvoki – glasbena podlaga je namreč precej skopa, zato so predvsem zvoki tisti, ki dajejo poudarek dogajanju na platnu.
Zločin se torej v filmu ne razkrije, razkrije pa se dejstvo, da je paranoja predvsem rezultat neenakosti, s katerimi je prepredena brazilska družba in ki se srednjemu razredu očitno zdijo samoumevne. Film tako pokaže stanje družbene skupine, ki se boji za svoj obstoj, a še naprej dela vse tisto, kar jo je pripeljalo v ta položaj. Na trenutke se sicer zdi, da bi bil več kot dve ure trajajoči film lahko nekoliko krajši, vendar nobena scena sama po sebi ne deluje odveč, celota pa prav tako poda natančen portret brazilskega vsakdana, v katerem se Filho dotakne tem, kot so rasizem, razredne neenakosti in nekdanja diktatura.
