Predsednik Obama je na volitvah zmagal zaradi izredno dobre organizacije svoje volilne mašinerije, ki tako kot že leta 2008 ni nikoli zatajila. Že samo zaradi tega si v primerjavi z uspešnim poslovnežem, kot je Mitt Romney, ki se je nenehoma ponašal s svojimi menedžerskimi sposobnostmi, zasluži hvalo. Dvomimo namreč, da je Obama leninist, kot mu očitajo z desne. Zbrati milijarde dolarjev za financiranje zapletene operacije, ki je potrebna za ponovno izvolitev, koordinirati na tisoče prostovoljcev, razviti strategijo, ki vključuje medije, in izredno obvladati digitalno revolucijo niso boljševistični mačji kašlji. Poleg tega se sposobnega organizatorja, dobrega politika, ne pa ravno briljantnega pogajalca drži tudi sreča. Tisto, kar je leta 2008 volilni jeziček prvič prevesilo na njegov stran, je bil zlom finančnih trgov.
Občutek za pravo mero
Ko so pred nevarnostjo zloma ameriškega in svetovnega finančnega sistema septembra leta 2008 prekinili volilno kampanjo, John McCain in Barack Obama pa sta se pridružila takratnemu predsedniku Bushu v kriznem posvetu v Beli hiši, se je Amerika odločila. V trenutku zadrege, ki jo je sprožila tišina njegovega tekmeca McCaina, je besedo prevzel kandidat Obama. Četudi takrat še ni bil predsednik, je Obama že nekaj mesecev proučeval situacijo na finančnih trgih, se posvetoval z mnogimi strokovnjaki. Prisotni v konferenčni sobi Bele hiše so onemeli, volilci so dobili svojega kandidata.
Le teden dni pred letošnjimi predsedniškimi volitvami je na vzhodno obalo Združenih držav prigrmel orkan Sandy. Obama je ponovno zaprl potovalne kovčke volilne kampanje in se vrnil v Belo hišo, da se posveti Sandyju. Tri dni ni črhnil nobene politične. Ljudem, volilcem je bilo všeč, kar so videli. Nad veliko katastrofo je bilo čutiti roko voditelja, ki je koordiniral akcije in nudil pomoč. Ameriki se ni ponovila Katarina iz New Orleansa. Istočasno je dežela z olajšanjem razpravljala o nečem drugem, kot so bili argumenti dolge, predolge volilne kampanje. Kljub tragediji, ki je zadela New York in New Jersey, je bila ugotovitev, da Manhattnu grozi podobna usoda kot Benetkam, osvežilna ideja, priznavajo mnogi tukajšnji kolegi. Zavezništvo oziroma skorajda idolatrija, ki se je v razmerju do predsednika polotila Chrisa Christieja, guvernerja New Jerseyja, ki je bil pred tem izredno oster nasprotnik Obame, je storila svoje. Nekaj je takoj zatem seveda prispeval tudi vedno zaletavi Romney, ki je kot običajno samemu sebi nastavil past. Med volilno kampanjo v Ohiu so v dneh, ko se Sandy še ni polegel, njegovi oglasi začeli bruhati trditev, da je predsednik Obama leta 2009, ko je kot predsednik države pomagal ameriški avtomobilski industriji pred bankrotom, v bistvu sklenil pakt z zlodejem. Chrysler in General Motors bosta proizvodnjo preselila na Kitajsko, je trdila Romneyeva kampanja, nekdanji guverner Massachusettsa pa je te trditve vztrajno ponavljal. Pred nekaj dnevi je Bill Clinton, ki ima nedvomno velike zasluge za Obamovo zmago, dejal: »Običaj je, da takrat, ko te zasačijo z rokami v kozarcu marmelade, dvigneš roke in se opravičiš. Romney ne. Svoje roke še globlje zasadi v kozarec z marmelado.« Tehnika, ki se tudi tokrat ni obnesla. Upravitelji Chryslerja, ki je zdaj v lasti italijanskega Fiata in General Motorsa, so zavrnili laži. Toda tisti, ki so bili najbolj jezni nad Romneyjevimi trditvami, so bili sindikati in delavci v Ohiu. Tako se je koalicija za Obamo utrdila.
Republikanci bodo iskali nove obraze
Sicer pa je takoj po volitvah v politično razkosani Ameriki po zmagi Obame med nasprotnima taboroma zavelo premirje. Romney, ki se je uro in pol obotavljal in razmišljal, ali bo boj za Belo hišo nadaljeval na sodišču, je nato predsedniku čestital in mu obljubil, da bo zanj molil. Predsednik je dejal da bo z Romneyjem skušal sodelovati, ni pa obljubil, da bo z njim tudi molil. Ameriko, če se bo hotela dejansko pobrati, čaka še veliko dela. Neka znanka, ki je v teh dneh obiskala New York, se ni mogla načuditi razmajanosti ameriške infrastrukture in revščini, ki se skriva za neonskimi reklamami na Times Squaru. Toda začeti bo treba pri javnem dolgu in novem veliko bolj racionalnem razporejanju sredstev javne porabe. Potrebno bo, da najbogatejši v državno blagajno prispevajo nekoliko več. Amerika mora poleg v infrastrukturo vlagati tudi v izobraževanje in raziskovanje. Za vse to, kot za morebitno krčenje vojaškega proračuna, bo stari- novi predsednik moral dobiti podporo kongresa. Prav tukaj se začenjajo težave. V torek se niso zaključile zgolj predsedniške volitve. Predstavniški dom je na volitvah zamenjal vse poslance, ne pa tudi razmerja sil. Republikanci imajo tam še vedno absolutno večino, medtem ko so demokrati v senatu zadržali vodilno pozicijo. Formalno gledano, se bo novi Obama moral spoprijeti z enakim razmerjem sil, ki v Washingtonu vlada od leta 2010. Vprašanje je, ali se bo tokrat zadeve lotil drugače ter kakšne bodo reakcije na poraz znotraj republikanske stranke. Obstajajo znaki, da bodo ljudje, kot je Donald Trump, mogotec, ki je po svetu bolj znan zaradi svoje nenavadne pričeske, morali utihniti.
