Na številko 45 bo treba počakati še štiri leta. Enainpetdesetletni Barack Obama, 44. ameriški predsednik, je v torek precej zanesljivo zmagal na predsedniških volitvah, dobil drugi mandat in se izognil včlanjenju v druščino redkih osmoljencev, ki so v Beli hiši odslužili enega samega. Na pleča si je naložil odgovornost, da izpolni precej obljub, ki jih je dal še pred nastopom prvega mandata, njegova prva in prednostna naloga pa bo skrb za nadaljnje okrevanje gospodarstva. Časa za počitek praktično ni: včeraj so bili ameriški mediji že polni opozoril o neposredni grožnji nove recesije.

»Danes zvečer, več kot dvesto let po tistem, ko so kolonije dobile pravico do samoodločbe, se naloga napredka naše unije nadaljuje. Zaradi vas. Zaradi tega, ker ste potrdili duh, ki je premagal vojne in depresijo, duh, ki je dvignil našo državo iz globin obupa v višine upanja, ker ste potrdili prepričanje, da smo, čeprav vsak posameznik zase uresničuje sanje, vsi ameriška družina, ki se dvigne ali pade skupaj kot ena nacija, kot eno ljudstvo,« je v zmagovalnem govoru dejal med prvim mandatom nekoliko posiveli ameriški predsednik.

Seveda je bil torek dan za velike besede na Havajih rojenega nekdanjega senatorja iz Chicaga, ki je nekoč želel postati arhitekt, najraje igra košarko, zbira stripe o Spidermanu in je bil dvakrat nagrajen z glasbeno nagrado grammy za zvočni različici svojih knjig. Včeraj pa je že treščila realnost. Ko je ob pol desetih dopoldne zazvonil zvonec na Wall Streetu, je glavni borzni indeks takoj padel za 1,2 odstotka, nato pa še bolj. Sporočilo trgov je bilo jasno: ekonomske rešitve je treba iskati takoj, saj ameriško gospodarstvo, kot se slikovito in zaskrbljeno izražajo analitiki, drvi proti fiskalnemu prepadu. Razlog je zakonodaja, ki začne veljati z novim letom in določa državno varčevanje in višanje davkov, kar bi iz ameriške ekonomije po eni od analiz v prihodnjem letu potegnilo 800 milijard dolarjev ali štiri odstotke BDP. Ob sedanji dve- do triodstotni rasti bi to pomenilo recesijo, ki bi lahko tepla ves svet. Ni čudno, da zaskrbljenost izraža tudi šefinja Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde.

Zakaj to omenjamo? Ker bo zaradi tega vprašanja takoj na preizkušnji sposobnost Obame, da z republikanci v novonastalih povolilnih okoliščinah najde skupni jezik o spremembah zakonodaje. To bo kajpak veliko povedalo tudi o republikancih, ki jih čaka precej samospraševanja. A ne gre pozabiti, da je bil predsednik v zadnjih štirih letih tarča kritik o neodločnosti pri izvajanju svojih obljub celo v času, ko so demokrati zanesljivo nadzirali oba domova kongresa. Zdaj ima drugo priložnost. Za tango sta seveda potrebna dva, a le eden je tisti, ki ples ves čas vodi.

Obamo čakajo še številni drugi izzivi: nižanje brezposelnosti, ki trmasto vztraja na visokih ravneh, zmanjševanje zadolženosti oziroma javnega dolga, ki je zaradi spodbujanja gospodarstva skokovito narasel, in vrsta reform, ki v nasprotju s sicer prelomno zdravstveno niso dočakale svojega trenutka v prvem mandatu (energetika in podnebne spremembe, priseljenska reforma, pokojninska reforma...). Tem temam bo Obama moral posvetiti več pozornosti v prvih dveh letih svojega drugega mandata. Po vmesnih kongresnih volitvah leta 2014 se bo namreč že začel nov predsedniški volilni ciklus in vse bolj bo postajal tako imenovani politični invalid (lame duck), ko bo morda tudi čas, da se bolj posveti zunanji politiki.

Evropa je bila v prvem Obamovem mandatu razočarana nad njegovim preusmerjanjem težišča k Aziji. Preveč presenečena ne bi smela biti – takoj po tistem, ko je na začetku Obamovega predsedovanja namerno preslišala prošnjo za dodatne vojake v Afganistanu, so se čezatlantski vetrovi ohladili. Paradoksalno morda, saj je Obama na stari celini bolj priljubljen kot doma. Način reševanja ekonomske krize je celini potisnil še bolj vsako k sebi. Obamovo priseganje na spodbujanje gospodarstva z velikimi državnimi investicijami, četudi na račun naraščanja zadolževanja, je drugačno od prevladujoče zahteve urejanja državnih financ v članicah območja evra, četudi to pelje v recesijo, kar je lepo vidno v nekaj evropskih državah. Če bi na moč poenostavili, bi skorajda lahko rekli, da bi se Evropska unija ali vsaj nekatere njene gonilne sile bolje razumele z republikanci, ki zagovarjajo zmanjševanje državnega dolga in državne porabe, čeprav slednji to počno predvsem zaradi svojega svetega cilja zmanjševanja obsega državnih programov.

Zunanja politika dobitnika Nobelove nagrade za mir, ki govori tudi špansko, bo v drugem mandatu osredotočena predvsem na izvedbo vojaškega umika iz Afganistana leta 2014, ki ga bo treba prikazati kot relativni uspeh. Vmes ga čakajo vprašanja Irana, politike do arabskega sveta, Rusije in Azije s Kitajsko na čelu. Tam bodo v teh dneh na partijskem kongresu začeli izbirati novo vodstvo, spomladi prihodnje leto pa se bosta zamenjala predsednik in premier. Čeprav si Kitajska v odnosih ne želi dvigovati prahu, je to zdaj že zelo globok odnos soodvisnosti, kjer Peking ne bo nujno križemrok gledal ameriškega poseganja v njeno soseščino, sploh pa ne v tamkajšnje ozemeljske spore, iz katerih se lahko zakuha kakšna resna kriza.

V štirih letih se je veliko spremenilo. Leta 2008 je Obama predstavljal svež duh v številnih pogledih. Ne gre le za to, da je prvi temnopolti predsednik, čeprav je to njegovo prvo zmago najbolj zaznamovalo. Bil je tudi novo upanje po naveličanosti z Bushevo politiko, bil je politik nove generacije, ki je k volilni udeležbi znal pritegniti mlade, ki je napovedoval spremembe, upanje, premoščanje političnih razkolov. John McCain ni imel možnosti. Štiri leta pozneje so ga izvolili iz precej bolj praktičnih razlogov. Ne gre niti spregledati, da je leta 2008 dobil sedem odstotkov glasov več kot McCain, v torek pa le približno odstotek več od Mitta Romneyja. Kliše, da je ameriška javnost politično razklana na pol, je danes bolj uporaben, kot je bil pred štirimi leti. Duh »zgodovinskosti« Obame je usahnil, pa četudi je – paradoksalno – drugi predsedniški mandat tisti, v katerem po še enem klišeju ameriški predsedniki bolj poskrbijo, da se umestijo v zgodovino in pišejo poglavja svoje dediščine.