Švica in Grčija nista eno in isto. Vsaka država ima svoje prednosti. V Švico hodijo ljudje smučat, v Grčijo pa plavat. So pa še druge. Razlikujeta se pri razumevanju socialne vloge kapitala in razmerja med družbo in razporeditvijo bogastva.

Zürich je velik pralni stroj za denar. Je središče evropskega kontinentalnega kapitalizma in privatne lastnine. Vendar je večina stanovanj v lasti mesta, ki jih po zamrznjenih netržnih cenah oddaja svojim prebivalcem. To je dediščina dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko so sindikati in socialistična stranka vodili mestno politiko. Ideja je bila, da mora mesto poskrbeti za socialni standard vseh meščanov. Zato Zürich nima revnih četrti, ampak sta bogastvo in revščina enakomerno razporejena po celem ozemlju, kar omogoča sorazmeren razvoj mesta. Od tod in iz istega časa izhaja tudi največja švicarska veriga veleblagovnic Migros. Po prvi svetovni vojni jo je njen ustanovitelj organiziral kot zadrugo, ki je v lasti kupcev. Odpravila je posrednike med proizvajalci hrane in njenimi potrošniki in ves dobiček še danes vlaga nazaj v proizvodnjo in v delovanje prodajne mreže. Kvaliteta je zato visoka, cene nizke, kar prispeva k socialnemu standardu Švicarjev, ki je v svetovnem vrhu. Imajo najboljše šole, zdravstvo in socialne službe. Tako smo pred dvajsetimi leti razumeli, da se bo razvijala slovenska država. Obljubljali so nam socializem z drugimi sredstvi.

Kaj mislijo z Grčijo kot našo prihodnostjo, je nekoliko bolj zapleteno. Prihodnost? Pod zaporednimi socialističnimi vladami se je po priključitvi k EU razvila v družbo velikih socialnih razlik. Prej je bila v primežu diktature polkovnikov. Po vrnitvi demokracije so socialisti postopoma zapirali eno tovarno za drugo in oblikovali državo brez proizvodne industrije. Grčija je država, kjer ni mogoče kupiti skoraj nič, kar bi bilo narejeno v Grčiji. Sredozemska država paradižnike uvaža z Islandije. Ko je še imela ekonomijo, sta bili njeni glavni dejavnosti turizem in ladijsko prevozništvo. To je bila država, v kateri je bilo lepo biti bogat. Lastniki turistične industrije so imeli velike dobičke, ker država od njih ni pobirala davkov, politika pa je ščitila svoje bogate kliente.

Druga največja trgovska ladijska flota na svetu s 3000 ladjami pa v Grčiji ni imela registriranega niti motornega čolna. Vsi dobički od prevozništva so šli mimo davkov v brezcarinske cone na karibskih otokih in v zahodnoafriških državah. Socialni mir je Grčija kupila na kredit. Logično. Ko je državo udarila dolžniška kriza, je šla država pobirat denar v šolstvo, zdravstvo in socialni standard državljanov. Pristanišče Pirej je kupila Kitajska, ki tam razvija svojo prvo kolonijo v Evropi. Najemajo Evropejce, da delajo za kitajske plače.

Vtis, da se Slovenija odloča med Švico in Grčijo, je napačen. Država je začela kot Švica, končuje pa kot Grčija. To pa zato, ker se nikoli ni napotila po švicarski poti, od vsega začetka se je vztrajno pomikala na Levant. Prepričevali so nas, da gremo na zahod, v resnici pa so nas porivali na vzhod, tako da se nam sedaj že Kitajska kaže kot model uspešnosti.

V takšnem svetu je lahko biti politik. Vse je res. Najlepši primer so zapleti z zakonodajo, ki ureja delovna razmerja, pokojnine, javno porabo in socialni standard. Isti politiki, ki so bili pod prejšnjo vlado najhujši nasprotniki reformne zakonodaje, so sedaj goreči revolucionarji, ko se razpravlja o istih zakonih. Reformisti iz prejšnje vlade pa so v istih diskusijah naenkrat previdni konservativci. To pa je ravno tisti grški model politike, pred katerim nas tako vneto branijo. V Grčiji ga sedaj v isti vladi skupaj izvajajo desni konservativci in levi socialisti. Ne gre se čuditi, da interes državljanov ni na prvem mestu njihovih preokupacij.

Vendar je Slovenija morda še rešljiva. Vse, kar nam je še ostalo od švicarskega modela, so referendumi. Preden jih v navdušenju nad grškim političnim modelom odpravijo, bi jih bilo dobro uporabiti. Levica in desnica morata fanatično podpreti oba referenduma, o državnem holdingu in o zakonu o slabi banki. Vseeno je, kaj zakona govorita. Na referendumu se odloča o vladni politiki. Če zastavimo kampanjo na vsebini zakonov, bo udeležba ponovno nizka, polemike o veljavnosti referenduma pa bolj jedke od kampanje same.

Nastopiti je treba z jasno alternativo. Švica ali Grčija? Za takšne primere je bil izumljen inštrument referenduma.

Desnica bi lahko volilno telo prepričevala, da je njena ekonomska politika razumna in da bo državo pripeljala v švicarske standarde. Če zmaga, dobi z referendumom potrjen mandat, ki ga sedaj nima. Če izgubi, lahko njeni voditelji izbirajo med tem, ali gredo na vejo ali v vodo. Vedno so alternative.

Levica pa ima priložnost dokazati, da obstaja kot realna politična sila, ki lahko mobilizira volilce, da glasujejo v skladu z lastnimi interesi. Če zmaga, lahko legitimno zahteva odstop vlade in nove volitve. Če izgubi, ima isto alternativo kot desnica.

V to se je treba spustiti brez iluzij. Ob sedanji konstelaciji političnih strank bo Slovenija postala majhna Švica čez 400 let.