Revolucionarnega preboja pri izhodu iz krize ni pričakovati, zagotovo pa se lahko nadejamo živahnih razprav med nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Françoisom Hollandom. Vzporedno z evropskimi voditelji pa imajo tudi Grki svoje malo snidenje, ki poteka v prav tako razgretem, a zagotovo ne tako prešernem vzdušju, saj z novo, že dvajseto 24-urno splošno stavko izražajo ogorčenje nad kolapsom lastne države.

Napredek na trgu dela?

Nemška kanclerka, te dni osrednja politična figura tako v Grčiji kot celotni EU, si je tik pred svojim poletom v Bruselj vzela čas še za nagovor bundestaga. Poslancem je vlivala optimizem z znamenji stabilizacije območja evra, kar je po njenih besedah opazno zlasti v napredku reform trga dela v Grčiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem, čeprav bi imeli prebivalci teh držav k temu zagotovo kakšno pikro pripombo.

Merklova je pohvalila zlasti grško močno voljo pri sprejemanju reform in ponovila željo po obstanku države v monetarni uniji. Grški premier Antonis Samaras bo sicer na vrhu EU svojim kolegom predstavil vmesno poročilo o pogajanjih s trojico, saj končni dogovor v nasprotju z željami še vedno ni sklenjen. Glede Španije je Merklova dejala le, da se bo moral Madrid prej ali slej odločiti glede prošnje za finančno pomoč, dotaknila pa se je tudi Hollandove ostre kritike nemške nepopustljive drže glede varčevalnih ukrepov ter zavlačevanja pri sprejemanju ključnih bančnih reform. Francoski predsednik namreč meni, da je uvedba evropske bančne unije še pred koncem leta ključnega pomena za reševanje krize prek dokapitalizacije šibkejših bank. Voda na njegov mlin je tudi prepričanje, da so se tako dogovorili že na junijskem vrhu. A Merklova meni drugače, saj se ji zdi kakovosten skupni evropski bančni nadzor pomembnejši od takojšnjega. Do razhajanja mnenj prihaja zlasti zaradi španskih in francoskih bank, saj se te po idealnem scenariju nadejajo svežega kapitala že z začetkom prihodnjega leta, Nemčija pa želi pred razmetavanjem dragocenega kapitala najprej vzpostaviti ustrezne evidence.

Razlike so tudi glede krepitve vloge evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve. Sporno temo je že v torek načel nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, zdaj pa ga je pričakovano podprla tudi Merklova. Nemška stran je prepričana, da bi moral imeti komisar možnost veta na nacionalne proračune držav članic in samovoljnega vračila v odločanje domačim parlamentom, če v njih ne bi bila ustrezno naslovljena vprašanja primanjkljaja in javnega dolga. Toda to za številne članice območja evra predstavlja prevelik poseg v fiskalno suverenost držav.

Kdo bo plačal za solidarnost?

V Bruslju je bilo sicer pestro že pred samim vrhom, saj je predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso na tripartitnem socialnem vrhu okaral evropske voditelje, da niso naredili dovolj za spodbujanje rasti v Uniji. Barroso je pozval k še večji prizadevnosti pri reformah, obenem pa se je zavzel za rahlo sprostitev strogega varčevanja, ki kosi po evropski socialni državi. A to je verjetno lažje reči kot storiti. S solidarnostno noto medtem poskuša tudi nemška kanclerka, saj je predstavila idejo oblikovanja novih evropskih skladov, namenjenih posebnim projektom, izboljševanju konkurenčnosti in podpori pri izvajanju reform v evropskih državah.

Skladi bi se lahko financirali tudi iz novega davka na finančne transakcije, Merklova pa jih vidi kot nov element medsebojne solidarnosti in boljšo alternativo skupnim evropskim obveznicam. Vseeno bodo tudi o slednjih po vsej verjetnosti govorili, saj si vse več evropskih držav, vključno s Francijo, preživetja evrskega območja ne predstavlja več brez neke oblike poenotenja evropskega dolga.