Bojan Glavič

Mineva leto dni, odkar so jezni, mladi in izobraženi Američani z geslom Okupirajmo Wall Street zavzeli newyorško finančno četrt in z zgovornimi napisi, kot so "Ustavimo pohlep! Mi smo 99 odstotkov", opozorili na preveliko moč finančne industrije in vse večje razlike v družbi, v kateri ima pičel odstotek najbogatejših v svojih rokah že več kot 40 odstotkov vsega družbenega premoženja in več, kot ima v svojih rokah 60 odstotkov ljudi z nasprotnega pola. Kljub prvotni medijski blokadi in množičnim aretacijam protestnikov so slednji tudi zaradi pretiranega policijskega nasilja pridobivali simpatije in pozornost ter spodbudili množične proteste po vsem svetu.

Petnajstega oktobra lani so se protesti hkrati zgodili v okoli 1300 mestih v več kot 80 državah sveta. Tudi v Sloveniji. Protesti so bili večinoma mirni in dostojanstveni. Tudi v Ljubljani, kjer je bila edina žrtev pozlačena črka R z napisa na pročelju, ki so jo sneli in nadomestili s črko J, tako da je borza nekaj časa nosila demonstrantom bolj všečno in bojevito ime Boj za. Dotlej še nikoli tako usklajen globalni protest je jasno pokazal, da velik del družbe (četudi ne prav vseh 99 odstotkov, v imenu katerih so protestniki vzklikali eno glavnih gesel) ne pristaja več več na arogantno vladavino finančne elite, ki je s svojim pohlepom svet pripeljala v krizo, plačilo zanjo in za svoje napake pa izstavila obubožanim davkoplačevalcem.

Leto pozneje

Leto dni zatem se zdi učinek takratnih množičnih protestov kaj klavrn. Takratne protestnike, ki so dolgo taborili v newyorškem parku Zuccotti, so mestne oblasti in policisti že zdavnaj pregnali, mrzli zimi pa niso mogli kljubovati niti šotori pred ljubljansko borzo, ki so ji medtem že vrnili prvotni napis. Finančniki na Wall Streetu si še vedno izplačujejo milijonske nagrade in služijo s špekulacijami, v zadnjem času tudi na račun Slovenije, ki se je pod lupo bonitetnih agencij znašla po zaslugi nepremišljenih izjav svojih vodilnih politikov. Banke, ki so spravile v težave ves svet, so medtem postale še večje in še bolj nedotakljive, krivci iz vrst neoliberalcev pa se zdaj ponujajo kot rešitelji (tudi pri nas). Popoln polom gibanja, ki je toliko obetalo, torej? Vseeno ne.

"Spomnimo, da se je gibanje razvilo iz majhne skupine, za katero so takrat številni menili, da bo ostalo marginalno in omejeno na lokalni dogodek. A mu je vendarle uspel pravi čudež. Gibanje je namreč spravilo v obtok do takrat spregledani problem do vseh meja presežene ekonomske neenakosti in zavest o tem, da nam ta čas vladajo bogati(ni). Demokracija se je v zadnjih treh desetletjih vladavine neoliberalizma spremenila v vložek ali delnico, s katero skladno s svojimi interesi razpolagajo samo še premožnejši sloji, natančneje en odstotek prebivalstva. Namesto da bi pridobivanje profita služilo vsej družbi, smo priča brutalnemu odklonu od takih pričakovanj. Čeprav gibanju sedaj marsikdo očita, da ne ponuja praktičnih rešitev, je še bolj utopična zamisel kapitalistične doktrine, ki je prepričana, da se lahko globalni trg sam uravnava," ugotavlja sociolog dr. Rudi Rizman. "Gibanje je močno vplivalo na socialno zavest ljudi. V ZDA več kot tri četrtine njenih državljanov meni, da se je preveč moči znašlo v rokah bogatih in da družba, ki zadovoljuje le en odstotek svojih prebivalcev, ni vzdržna. Podobne ankete potrjujejo vse večjo zavest o potrebnih družbenih spremembah."

Kakšna je torej bilanca dosežkov gibanja Okupirajmo Wall Street, ki mu je sledila okupacija finančnih središč po vsem svetu? Eno od meril uspešnosti je lahko tudi ocena, kaj je gibanje do danes doseglo, da bi jutri lahko naredili nekaj, kar ni bilo mogoče včeraj. "Gibanje v tem pogledu seveda lahko pokaže na nekatere dosežke. Vseeno pa moramo ugotoviti, da je opešalo in ni uspelo pritegniti velike večine tistih, ki so se skrivali za 99 odstotki. Politična mobilizacija je omejena na premajhno število aktivistov, ki ne zmorejo dovolj politične energije ali karizme, da bi potegnili s seboj kritično množico ljudi. Njihova moč spominja na moč Davida, za katerega pa je tokrat vprašljivo, če lahko premaga Goljata v obliki finančnega kapitalizma. Gibanje enostavno še ne zna izkoristiti priložnosti krize in dejstva, da je kapitalizem arhitekt svoje lastne krize. Zdi se preveč razpršeno, premalo institucionalizirano in brez prepoznavne ideologije ali programa. Na drugi strani pa prizadevanj za demokratične spremembe in proti ekonomski neenakosti ni mogoče naprtiti zgolj temu gibanju. Miselnosti množice ne spremenijo tolika posamezna dejanja, temveč pride do pravega premika šele takrat, ko v njih prepoznajo bolj pravilo kot izjeme in ko večina ljudi prestopi na stran še dovčerajšnjih heretikov," pravi Rizman.

To se za zdaj žal še ni zgodilo v zadostni meri. "Devetindevetdeset odstotkov ljudi se morda res pritožuje in godrnja čez gospodarstvo in pokvarjene politike, a večina se nas še ni odtrgala od stare miselnosti. Nismo znali zares zasesti drugega kot kavč, s katerega vsak večer končujemo naporen delovni dan. Marx, ki je govoril o religiji kot opiju za ljudstvo, očitno ni poznal TV-plazme in moči pravljičnega potrošništva, ki nas poneumlja z resničnostnimi šovi," zadene žebljico na glavico ameriški novinar Andrew Lam.

Večina je zasedla le kavče

Drugi razlog za zaton obetavnega gibanja, poudarja Peter Dutro, eden ameriških aktivistov izpred leta dni: "Tam smo bili zato, da okupiramo Wall Street, ne pa zato, da protestiramo proti vsemu, kar je narobe na tem svetu." Dejstvo, da protestniki niso imeli jasnega programa in da so njihove pobude poleg policijskega solzivca zameglili tudi medsebojni prepiri, je ob pričakovanih kritikah zagovornikov obstoječega reda prispevalo k zamrtju obetavnega upora v središču sodobnega kapitalizma. A njegove nalezljivosti vendarle ni mogoče spregledati. Simptome gibanja Okupirajmo je bilo zlahka mogoče prepoznati tako v gibanju "razjarjenih" (indignados) v Španiji kot v protestih proti Putinu v Moskvi. Da gibanje še živi, so potrdile tudi vnovične demonstracije v New Yorku ob obletnici lanskega dogajanja, nič manj pa sedanji prenapeti ukrepi newyorške policije, ki je spet brž aretirala več sto udeležencev, celo takih na invalidskih vozičkih.

Čeprav niti v ZDA, kjer se kot novi kandidat za predsednika države pojavlja pripadnik "wallstreetskega enega odstotka", niti pri nas, kjer so se na oblast zavihteli privrženci neoliberalnih idej in reševanja bank namesto ljudi, ni videti prav spodbudnega nadaljevanja lanskih množičnih protestov, vera v uspešnost gibanja pri nekaterih še živi. "Glede na vztrajanje in poglabljanje sedanje krize pričakujem, da smo bili priča šele prvemu valu odzivov nanjo in da je mogoče pričakovati tudi naslednje valove v smislu množičnejšega izražanja državljanske nepokorščine. Če bodo hotela biti naslednja gibanja uspešnejša od prvega, se bodo morala potruditi za bolj koherentna sporočila in programe. Tudi se ni treba vnaprej odreči sposobnim in karizmatičnim voditeljem, ki bodo znali taka sporočila in programske zamisli posredovati ljudem," meni dr. Rudi Rizman.