Miroslav Slana - Miros
O kranjski klobasi v duhu aktualnosti s ptujsko čebulo se je marsikaj napletlo na nedavnem festivalu kranjske klobase na Gorenjskem in ob lükarski nedelji v Dornavi.
Najprej so se vneli prepiri, ko so združeni proizvajalci kranjske klobase zaropotali, da ne bodo sodelovali na letošnjem festivalu kranjske klobase v Sori pri Medvodah in ne bodo ocenjevali kranjskih klobas. Hrvaško kmetijsko ministrstvo je ob festivalu zarobantilo in se pritožilo evropski komisiji zaradi slovenskega predloga za zaščito zemljepisnega izvora kranjske klobase.
Nepotešeni obiskovalci
No, na lükarski nedelji etnografskega društva Lükari Dornava, kjer so redarji in organizatorji nosili na zelenih majicah velike napise: "Po dornavski šegi lük, lük", je tudi ropotalo. Obiskovalci so se neuspešno pritoževali, da ptujske čebule na tej veliki ptujsko-poljski lükarski fešti skorajda ni, čebulčka pa sploh ne. Ampak Črnogorci se niso pritožili, da je ptujska čebula v resnici črnogorska. Tudi Turki se za zdaj niso pritožili evropski komisiji zaradi slovenske zaščite zemljepisnega izvora ptujske čebule. V Dornavi so se okoli edinega vozička, napol naloženega s čebulo, drenjali preštevilni društveni prodajalci čebule, ki jim je bilo žal, da so lahko prodajali samo društveno čebulo. S čebulčkom nepotešeni obiskovalci so to razumeli in odšli domov. Živo nasprotje je festival kranjske klobase v Sori, kjer so pospravili na tone klobas in se veselo zabavali.
Nekoč, ko je na progi Maribor-Ljubljana začel voziti Pohorje ekspres, se je vedelo, da imajo najboljše kranjske klobase na železniški postaji v Zidanem Mostu, zato je tam vlak stal nekoliko dlje, da so si potniki lahko privezali duše. V klobasah sta morali biti dve vrsti mesa in čim manj maščobe. Kranjske ste dobili tudi v uličnih kioskih v Mariboru, Ljubljani in drugod. Ptujsko polje je bilo zasajeno s ptujsko čebulo, pisatelj Anton Ingolič je celo napisal knjigo Lukarji. Ptujske čebule in čebulčka je bilo dovolj na vseh tržnicah, pa vendar ni nihče manipuliral z nekakšnimi turistično etnografskimi društvi in uradi ter certifikati.
Posebna oblika in okus
Ptujsko čebulo so "uradniki" razglasili za slovensko avtohtono jed ali dobrino. Njena oblika in okus sta nekaj posebnega. Ta čebula ima ploščato obliko, zlahka jo prepoznamo po rdečkasto vijoličasti barvi luskolistov in plodov. Je prijetnega, zmerno ostrega okusa, med kuhanjem kmalu razpade, kljub temu tudi po kuhanju ohrani svoj značilen okus. Je obstojna, ne gnije in jo lahko hranite v shrambi ali skladišču tudi daljši čas. Evropska komisija jo je prav tako uvrstila med deset slovenskih izdelkov z označbo ZGO (zaščitena geografska označba).
Gojitelji ptujske čebule imajo certifikat ekološke ali integrirane pridelave. Pravilnik o ptujskem lüku pa določa pridelavo ter priprave za trg s priznano geografsko označbo izvora, katere specifikacijo potrjuje ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Bruselj. Naziv ptujski lük sme uporabljati samo proizvajalec s certifikatom v skladu s predpisom in vsako leto mora sporočiti ministrstvu, koliko čebule je pridelal. Kot se je izkazalo na lükarski nedelji, naj bi turistično etnografsko društvo Lükar Dornava skrbelo za širjenje ptujske čebule, a so na lükarski predstavitvi imeli samo nekaj vencev čebule z njihove njivice, čeprav so obiskovalci pričakovali več vozov čebule in čebulčka. Zasebniki tam niso imeli vstopa, zato ni bilo ne etnografskega ne čebularskega vzdušja. Bila je toga veselica, čebulo pa bi bilo treba šele pridelati.
Mar ni slovenska
Kakor je kranjska klobasa po hrvaški verziji morda hrvaška ali avstrijska, tako tudi ptujska čebula najbrž ni slovenska. Okoli obeh zganjajo prav trapaste vragolije. Nekoč, ko so na Ptujskem polju, med Dravo, Pesnico, mestom Ptuj, obronki Slovenskih goric in Ormoža, množično pridelovali ptujski lükec, prepričani, da je to stara slovenska avtohtona čebula, se niso ustavljali ob dejstvu, da so to čebulo pred nekaj stoletji prinesli na Ptujsko polje turški vojaki. Ob pogostih turških vdorih se je namreč turška vojska na določenih ustreznih območjih ustavila, se utaborila, da se je okrepila, imela je celo svojo živino in drobnico, pridelovali pa so tudi čebulo.
Podobno zgodbo o zgodovini "ptujske čebule" odstre listanje po črnogorski zgodovini iz časa turških vdorov in ob pohajkovanju po črnogorskih tržnicah. Pred kratkim smo tudi na tržnici v Hercegnovem, kjer prodajajo po obliki in okusu prav tako čebulo, kot naj bi jo pridelovali na Ptujskem polju, dobili od prodajalcev potrdilo, da so čebulice te ploščate rdeče vijoličaste čebule pustili pri njih Turki.
Ampak Črnogorci so glede čebule večji džentelmeni kot Hrvati glede klobase, saj si je doslej še niso prisvajali. Upajmo, da Turki ne bodo na vsem lepem vdrli na Ptujsko polje samo zaradi čebule. Če pa bodo, bodo Ptujčane naučili, kako se taki reči streže.