Brane Šalamon

V Dolenji vasi pri Senožečah smo po dolgih letih razprav in številnih zapletih dobili prvo vetrno elektrarno v Sloveniji. Pri podjetju Alpe Adria Energija, ki je vlagatelj projekta, so prvi v Sloveniji ugotovili, da se bo naložba v 97 metrov visoko vetrnico na Griškem polju, ki ima rotor s tremi 34-metrskimi lopaticami in premer rotorja 71 metrov, izplačala. To je šele prva vetrnica, v vetrnem parku jih bo namreč okoli dvajset, tudi take s premerom rotorja 101 meter. Ena vetrnica bo lahko proizvedla do osem milijonov kilovatnih ur električne energije na leto.

Vse več energije iz brezplačnega vetra

V Sloveniji je delež obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije 28-odstoten, skladno z evropskimi predpisi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov pa ga bo treba do leta 2020 povečati na kar 42 odstotkov. Poleg tega nacionalni akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020 določa, da mora Slovenija do leta 2020 doseči najmanj 25-odstotni delež obnovljivih virov energije v končni bruto uporabi energije. S to prvo vetrnico smo v Sloveniji vsaj začeli uresničevati te načrte, saj vetrna energija že sedaj v razvitih zahodnih državah predstavlja večji delež energije iz obnovljivih virov. Vetrna energija je čista energija, ki z elektriko oskrbuje štirinajst milijonov gospodinjstev po svetu, delež elektrike iz vetrnih elektrarn po svetu pa raste najhitreje med vsemi načini proizvodnje elektrike. Moč vetrnic se je leta 2008 povečala za 29, leta 2009 za 32, le lani se je zaradi krize ustavila pri 22 odstotkih več kot leto prej. Za primer bi lahko vzeli Portugalsko, kjer je leta 2007 delovalo 1857 vetrnih elektrarn, ki so proizvedle 2761 megavatov elektrike, kar je bilo dovolj za dva tisoč gospodinjstev za oskrbo z električno energijo, v zadnjih treh letih pa so tam za štirikrat povečali svoje zmogljivosti vetrnih virov. V Sloveniji očitno še leta ne moremo pričakovati nobenega omembe vrednega napredka in eden od tistih strokovnjakov, ki v energiji iz vetra ne vidijo koristi, je dr. Mihael G. Tomšič, strokovnjak za energetiko, nekoč sicer tudi minister, sodi pa med tiste strokovnjake, ki so trdili, da vetrne elektrarne gospodarsko niso upravičene: "Strokovno je nesporno, da vetrne elektrarne brez subvencioniranja niso konkurenčne na trgu z električno energijo, niti če upoštevamo bonus za neogljično proizvodnjo električne energije. Po pokazatelju ?/MWh se sicer približujejo stroškovni ceni na primer za drago elektriko iz TEŠ 6. Za objektivno primerjavo je treba upoštevati nestalnost vetra, kar zniža realno tržno vrednost vetrne energije. Razvoj vetrnih elektrarn je na globalni ravni dobrodošel, saj se človeštvu ponovno odpira vir energije, ki smo ga v zgodovini že uporabljali, v perspektivi pa lahko delno nadomesti fosilna goriva. Slovenija nima potenciala za prodor na trg vetrnih elektrarn, zato je za nas vetrna energija manj zanimiva, povsem neprimerna pa je, če gre za izrabo okoljsko spornih lokacij. V tem primeru imamo dva minusa: gospodarskega in okoljskega, kar je preveč. Tak primer je Volovja reber, ki ne zdrži gradnje vetrnih elektrarn."

Franko Nemac, univ. dipl. inž. el. teh., direktor in vodja projektov pri podjetju ApE, agenciji za prestrukturiranje energetike, ki je že leta 1999 prepričal občino Vipavo in Elektro Primorsko, da so prek evropskega projekta WEP I (Ocena energetskega potenciala vetra na Primorskem) začeli z meritvami vetra in naredili prvo strokovno energetsko oceno potenciala vetra v Sloveniji, meni drugače: "Do leta 2000 je veljalo v vseh strokovnih krogih dejstvo, da v Sloveniji ni primernega vetra za energetsko izkoriščanje. Smo pa z evropskim projektom dokazali, da obstaja ta energetski potencial na grebenih Primorskih hribov. Dosedanji pristop v Sloveniji je bil zelo kampanjski, od primera do primera, brez vsake strategije. Posamezni naložbeniki se zavzemajo za posamezne projekte, z omejeno podporo le določenih odgovornih ustanov, vsi drugi pa dvomijo. Razvoj vetrnih elektrarn se ustavlja z neustreznim odločanjem (primer Volovja reber in Dolenja vas, op.a.), neodzivnostjo ali zelo počasnim odzivanjem. Predvsem manjka strokovno izmerjen in določen državni potencial vetra, določitev lokacij in pogojev, pod katerimi se na teh lokacijah lahko gradi. Osnutek nacionalnega energetskega programa, ki je v pripravi, je sicer prišel do predloga štirinajstih lokacij po Sloveniji. Na žalost je zaradi omejenega raziskovalnega dela na področju vetra in njegovega potenciala ter brez podatkov o meritvah rezultat tak, da ima od teh štirinajstih samo lokacija pri Senožečah tako raven, da bi se jo potencialno splačalo energetsko izkoriščati. Vse druge vetrovno primerne lokacije, ki so bile ugotovljene z meritvami, so izločene zaradi okoljskih pomislekov. Če sem malo piker, naložbenike se s takim pristopom usmerja, da gradijo tam, kjer ni dovolj vetra, teoretično pa ni okoljskih zadržkov. Kakšen bo rezultat, je lahko vsakomur jasno."

Spori ali iskanje rešitve

Dr. Peter Trontelj, profesor zoologije na Biotehnični fakulteti ter član Društva za preučevanje in opazovanje ptic Slovenije, ki podpira gradnjo vetrnih elektrarn, a ne na za to že določenih lokacijah, ne gleda na to težavo kot na spor med zagovorniki in nasprotniki vetrnih elektrarn: "V konkretnem slovenskem primeru Volovje rebri gre za spor med zagovorniki nezakonitega in koruptivnega (KPK, Načelno mnenje številka 74, op.p.) načrtovanja posegov v slovensko naravno dediščino in zagovorniki upoštevanja nacionalne in evropske okoljske zakonodaje. Drugače povedano, ne gre za vprašanje ‚vetrne elektrarne, da ali ne, ampak za vprašanje, kam jih postaviti, da bo njihov negativen vpliv na naravo in prostorsko kakovost kar najmanjši. Rešitev specifičnega slovenskega položaja je na dlani in se deloma že udejanja. Mesta postavitve vetrnih turbin je treba določiti v zakonitem postopku prostorskega načrtovanja s soudeležbo vseh prizadetih uporabnikov prostora. V tem postopku je treba identificirati potencialne lokacije, ki so sprejemljive za vse vpletene strani. Razlog, da je to v Sloveniji težko, so neugodne vetrovne razmere, ki potencialnim vetrnim elektrarnam v najboljšem primeru omogočajo delovanje na spodnji meji rentabilnosti, pa še to le ob visoko subvencioniranih odkupnih cenah elektrike. Subvencije in s tem profit vetrnih elektrarnarjev bomo plačevali davkoplačevalci."

"Pretežni del uradne energetske stroke sicer verjame le v termoelektrarne, jedrske elektrarne in od obnovljivih virov le v velike hidroelektrarne, ki menda obratujejo, ko jih rabimo. Menda vetrne elektrarne obratujejo samo takrat, ko piha veter, sončne, ko sije sonce, hidroelektrarne so sicer malo boljše, delajo tudi še nekaj dni potem, ko neha deževati. Ti uradni energetiki še ne znajo združiti vetra, sonca in vode v en sistem, ki vsak posamično ne more pokrivati skupne porabe, skupaj pa lahko," razmišlja Franko Nemac in poudarja, da imamo na eni strani razmeroma majhen realni interes energetike za vlaganje v vetrne elektrarne, na drugi strani pa civilne naravovarstvene iniciative, ki na nasprotovanju vetrnim elektrarnam gradijo lastno individualno in skupno prepoznavnost. "Niso zelo aktivni pri emisijah termoelektrarn, zmanjševanju emisij iz osebnega in tovornega prometa po cestah, pri problematiki vetrnih elektrarn pa je videti, da bodo doktorirali."

Razprave o vetrni energiji so v Sloveniji dobile izjemne razsežnosti. Podobnih niso imeli v drugih državah, kjer se zavedajo, da ne smemo biti tako sebični, da porabimo že mi vse, kar obstaja? "Kaj bomo naredili, ko bomo v tridesetih letih porabili še edini domači fosilni energent, premog iz Šoštanja? Torej naša generacija je dolžna zagotoviti postopen in pravočasen prehod na obnovljive, trajnostne energetske vire, ker dolgoročnejše druge alternative nimamo! Da bi to lahko naredili, moramo obnovljive vire energije graditi že danes, s postopnim povečevanjem obsega," pravi Franko Nemac in prva vetrnica na Griškem polju je morda dokaz, da se zavedamo te odgovornosti. Da se tega ni lotila slovenska energetika, ampak zasebni naložbeniki ob pretežni udeležbi Avstrijcev, je seveda že skoraj politično vprašanje.