Leta 1935, je komentiral Wiedemann, je Hitler še vedno ohranjal razmeroma urejeno rutino. Dopoldneve med deseto uro in kosilom ob enih ali dveh je po navadi posvečal sestankom z Lammersom, državnim sekretarjem Meissnerjem, Funkom (s propagandnega ministrstva) in ministrom ali drugimi pomembnimi osebami z zadevami, ki so zahtevale nujno obravnavo. Ob popoldnevih je imel sestanke z vojaškimi ali zunanjepolitičnimi svetovalci, čeprav se je raje pogovarjal s Speerom o gradbenih načrtih. Počasi se je porazgubila vsaka formalna rutina. Hitler se je povrnil k diletantskemu življenjskemu slogu, kot ga je pravzaprav užival kot mladenič v Linzu in na Dunaju. "Pozneje," se je spominjal Wiedemann, "se je Hitler po pravilu pojavil samo tik pred kosilom, na hitro preletel povzetke iz časopisov, ki mu jih je pripravil državni tiskovni predstavnik dr. Dietrich, in nato odšel na kosilo. Tako je bilo Lammersu in Meissnerju vedno teže priti do Hitlerjevih odločitev, ki jih je lahko kot šef države edini sprejemal." Ko je bil Hitler v svoji rezidenci v Obersalzbergu, je bilo še slabše. "Tam je svojo sobo redno zapustil proti drugi uri popoldne. Potem je bilo kosilo. Popoldne je porabil predvsem za sprehode, zvečer, takoj po večerji, pa so vrteli filme."

Sprehodi so bili zmeraj po hribu navzdol, spodaj pa je čakal avtomobil, ki je Hitlerja in njegovo družbo spet prepeljal nazaj na vrh. Hitlerjevo preziranje telesnih vaj in strah, da se ne bi osramotil, sta bila zaradi pomanjkljive atletskosti precejšnja. Med popoldanskim sprehodom je bil po vsem območju postavljen kordon, ki je zadrževal množice radovednežev, ki so si želeli ujeti pogled na firerja. Namesto tega se je prijela tradicija "paradnega marša" obiskovalcev - kakšnih dva tisoč ljudi vseh starosti in z vseh koncev Nemčije, ki jih je vdanost navdahnila, da so premagali strmo pot vse do Obersalzberga in pogosto čakali cele ure, da so nazadnje ob signalu enega od pribočnikov v tihi koloni korakali mimo Hitlerja. To prilizovanje je imelo za Wiedemanna napol religiozne prvine.

Hitler je redko zamudil večerni film. Pribočniki so morali poskrbeti, da je bil vsak večer v ponudbi svež film. Hitler je brez izjeme raje izbral lahko zabavo kot resne dokumentarce in je po Wiedemannovih besedah verjetno iz tovrstnih filmov pridobil nekatere od svojih krepkih predsodkov o kulturi drugih narodov.

Družba v kanclerskem uradu je bila skoraj izključno moška - ozračje nekje med ozračjem v moškem klubu in oficirski menzi (z rahlim pridihom gangsterskega brloga). V Obersalzbergu je ozračje pomagala poživljati navzočnost žensk (Eva Braun in žene ali prijateljice pripadnikov Hitlerjevega spremstva), politične razprave pa so bile prepovedane v njihovi navzočnosti. Hitler je bil do gostov vljuden in celo nekoliko nerodno in togo šarmanten, še posebno do žensk. Do tajnic, pribočnikov in drugih pomočnikov iz osebnega štaba je bil popolnoma korekten in pozoren, in ti so ga imeli zvečine radi in so ga spoštovali. Znal je biti prijazen in pozoren in tudi radodaren pri izbiri rojstnodnevnih in božičnih daril za spremstvo. Kljub temu je bilo življenje v tesni bližini s Hitlerjem - najsi je bilo to v kanclerskem uradu ali v Obersalzbergu - precej omejeno in dolgočasno. Ko je bil v prostoru, sta bili pristna neformalnost in sproščenost redki. Kjer koli je bil, je dominiral. V pogovorih ni trpel nasprotovanja. Gostje pri obedu so bili običajno nervozni ali pa so oklevali, da ne bi z napačno besedo povzročili slabe volje. Njegovi pribočniki so bili pozno zvečer bolj v skrbeh, da ne bi kateri od gostov nevede omenil ene od Hitlerjevih priljubljenih tem - predvsem prvo svetovno vojno ali vojno mornarico -, ko bi začel s še enim brezkončnim monologom, ki bi ga morali sede poslušati do zgodnjih jutranjih ur.