Novela zakona o zaščiti živali, ki je v parlamentarni obravnavi, občinam omogoča uvedbo posebne takse, s katero bi financirale predvsem sterilizacijo in kastracijo zapuščenih živali, da bi preprečili neželene mladiče.

"Doslej so nekatere občine ustrezno skrbele za zapuščene živali, druge ne. Ene so skrbele le za pse, vsaka pa je delež denarja odmerjala po lastni presoji. Prav zato občinsko takso, vezano na število prebivalcev, tudi sami vidimo kot najenostavnejšo rešitev. S številom živali si ne moremo pomagati, ker evidenc ni, z globo nevestnim lastnikom ali z davkom na živali tudi ne, ker tudi te slonijo na evidencah živali in ker ti imetniki posledično niso znani. Občinska taksa je tako skorajda edini mehanizem, kjer sploh lahko hitro in dokaj pravično uvedemo in določimo višino pristojbine. Če bi določili takso v znesku enega evra na leto na prebivalca, bi s približno dvema milijonoma evrov zbranega denarja lahko pokrivali večino tekočih stroškov zavetišč. Občine morajo postavko prispevkov za zavetišča umestiti v proračun za dve leti vnaprej. Torej potrebujemo sistem, ki mora biti enostaven, hitro in univerzalno rešljiv, predvidljiv, predvsem pa takoj izvedljiv. Zato kot vmesni predlog do idealne rešitve tudi sami predlagamo občinsko takso ali podobno rešitev," pravi Barbara Mihelič.

Zakaj stroške za oskrbo zapuščenih živali naprtiti vsem državljanom in ne le tistim, ki ne poskrbijo za žival?

V idealnem primeru bi stroške zapuščenih živali morali plačevati nevestni imetniki oziroma ljudje, ki iz kakršnega koli drugega razloga ne morejo skrbeti za svojo žival. V letu 2011 smo lastnikom vrnili 57 odstotkov zapuščenih psov, katerih lastništvo je bilo mogoče ugotoviti na osnovi čipa. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer prostoživečih psov ne poznamo. Psi so primer, kako bi lahko uredili stvari tudi pri drugih živalih. S tem bi odpravili okoli 70 odstotkov težav. Ker je zaradi čipiranja psov in njihovega vpisa v register neurejenih psov iz leta v leto manj, bi tudi pri vseh drugih vrstah živali v idealnem primeru morali zagotoviti centralni register imetnikov živali.

K temu je zagotovo treba stremeti, ni pa takšna rešitev niti hitra niti enostavna. Povezana je z vnašanjem podatkov v evidence, z izterjavo denarja, s pripravo kompleksnih cenikov prispevkov glede na vrsto živali ipd. Zato je treba pri vprašanju financiranja zavetišč iz vira občinske takse ta predlog presojati ne samega po sebi, pač pa v kontekstu možnega. Občin je namreč zelo veliko in so zelo raznolike tako po številu živali, vrstni pestrosti hišnih živali, predvsem pa po številu prebivalcev. Bistvo odgovora torej ni, ali je občinska taksa sprejemljiva ali ne, pač pa, kakšen preverljiv in sistemski način sploh še ostane na voljo, saj zavetišča potrebujejo redne in načrtovane prilive.

Ima tudi vaše zavetišče težave s financiranjem? Kako jih rešujete?

Ali imamo težave ali ne, je stvar kriterija. V zavetišču je tako, da je denarja in prostora za vse vedno premalo. Predvsem so težava zapuščene mačke. Preprosto ni mogoče sprejeti vseh zapuščenih mačk ali sterilizirati ali kastrirati vseh prostoživečih mačk, vmes pa se tudi neurejenih mačk toliko namnoži, da stanje ni nikoli do konca urejeno. Lastniki niso odgovorni, zato se neželeni mladiči znajdejo na cesti. Če bi želeli to res urediti, bi morali na kakršen koli način preprečevati neželena rojstva. Če bi imeli register živali, bi to lahko urejali tarčno in sistemsko. Ker ga ni, bi pomagalo že, če bi vse občine pristopile k akcijam kastracij in sterilizacij.

Ljubljansko zavetišče pokriva stroške bivanja živali do oddaje in ne le 30 dni po sprejemu. Za zdaj nam uspe financirati tudi nadstandardne preiskave in posege. Če hočemo res odgovoriti na vprašanje, ali imamo težave, bi morali podobno kot pri psih določiti kriterije, kaj se pričakuje, da pokrivamo in kaj ne: določiti bi bilo treba število boksov, ki so jih občine dolžne zagotoviti tudi pri mačkah in ne le psih, določiti bi morali minimalne veterinarske standarde za sprejete živali (katere preiskave in cepljenja so nujna in katera nadstandardna), podaljšati zakonsko predpisani čas bivanja živali v zavetišču, zagotoviti, da vse občine plačujejo za bivanje zapuščenih živali v zavetiščih, in urediti usodo nevarnih psov, ki jih je vedno več. Prav ti so eni tistih, ki v zavetišču ostajajo najdlje, sodijo pa v specialno oskrbo, za katero kadri v naših zavetiščih v resnici niso usposobljeni.

Kako bi se vi lotili boja s potepuškimi mačkami? Sta kastracija in sterilizacija dovolj?

Potepuške mačke so posledica nenadzorovanega razmnoževanja. Gre torej za boj z ljudmi, ki generirajo potepuške mačke. Včasih so takšne mačke enostavno prepustili naravi ali so jih pobili. Danes jih pogosto zapustijo, saj nihče ne more ugotoviti, čigave so. Tako je težava za nevestnega lastnika rešena.

Strošek sterilizacije - okoli 80 do 100 evrov - je za marsikoga prevelik, čeprav je res, da bi se morali za živali odločiti le ljudje, ki si to lahko privoščijo. Treba bi bilo preračunati, kaj je ceneje: ali uvesti nadzor nad imetniki mačk, podobno kot pri psih, in povečati stopnjo sledljivosti in odgovornosti, ali subvencionirati in spodbujati kastracije in sterilizacije imetniških živali ali pa enostavno to urejati prek zavetišč. Teh številk nimamo. Ena mačka ima namreč tri- do štirikrat na leto po tri do pet potomcev. Ti imajo lahko že čez pol leta svoje potomce. Delež mačk, ki jih ne steriliziramo ali kastriramo, lahko proizvede toliko potomcev, da na dolgi rok izniči rezultate zavetišč. Kastracije in sterilizacije tudi zmanjšajo stike med mačkami in s tem preprečujejo predvsem spolno prenosljive bolezni, kot sta mačji aids in levkoza. Preprečevanje neželenih rojstev je bistvena stvar. Nadzor nad lastništvom in reprodukcijo bi pomenil rešitev ter velik prispevek k dobrobiti živali, ki so prepuščene same sebi.

Je morda zaradi krize zdaj več zapuščenih živali; jih posledično teže oddate novim lastnikom?

Kriza po mojem ni oziroma ne bi smela biti razlog za to, da ljudje ne skrbijo za živali. Gre za presojo imetnikov, ali so sposobni poskrbeti za žival tudi tedaj, ko zboli in postane draga. Če denarja ni, pač nimajo živali. To ni nekaj, brez česar ne gre. Lahko tudi sami poiščejo novega lastnika. Razlog je zagotovo prenizka stopnja odgovornosti.

Zagotovo pa je strošek sterilizacije za marsikoga prevelik in je nov. Ni namreč tradicionalno mačke zadrževati v stanovanju, jih sprehajati s povodcem in sterilizirati. Ljudje pri nas to še vedno počno "po domače" in po starem. Posebna težava so tudi nevarni psi, kjer prešolanje stane več sto evrov in prinaša predvsem težave s prevzemanjem velikih odgovornosti, ki jih želijo nekateri lastniki naprtiti kar zavetiščem. Zato marsikdaj neželena vedenja zamolčijo, naši kadri pa so potem izpostavljeni tudi nevarnostim ugrizov ipd. Takšne pse je težko oddati, ostajajo v zavetišču in nenormalno povečujejo stroške…

Kaj storite z živalmi po tridesetem dnevu njihovega bivanja, ko niso več denarno breme občine, ampak zavetišča? Bi bilo treba ta rok podaljšati?

Ljubljansko zavetišče živali vzdržuje, dokler jih ne odda. Občina plača stroške poslovanja zavetišča v celoti in ne plačuje po posamezni živali in posameznem oskrbnem dnevu. Žival je težko breme zavetišča, ker ta nima svojega denarja. Nekdo mora podaljšano nastanitev plačati. Če ni nikogar, se v drugih zavetiščih zgodi, da žival uredijo, cepijo, zdravijo, čipirajo, sterilizirajo oziroma kastrirajo, potem pa jo trideseti dan usmrtijo. Tak postopek za eno mačko v tridesetih dneh stane zavetišče okoli 350 evrov. Če jo 31. dan usmrtimo, vržemo denar stran. Rok je s tega stališča nedvomno treba podaljšati, to kažejo tudi naše statistike oddaje živali.