Potem pa so se Hrvatje spomnili dva tisoč let starega rimskega amfiteatra in slike so obšle svet. Izvedeli smo vse o zapleteni in občutljivi organizaciji megaspektakla v zaščitenem kulturnem spomeniku, o sto petdesetih tonah opreme, ki so jo pripeljali iz Italije, o dežju in vetru, ki sta celo postavila pod vprašaj samo izvedbo tekme, tako da se je začela poldrugo uro zamude.

O doslej nevidenem spektaklu v puljski areni smo videli, slišali in izvedeli vse razen dvoje: kdo je pravzaprav igral in kakšen je bil sploh rezultat.

Po daljšem brskanju po spletu sem odkril tudi ta podatek: zdi se, da sta igrala zagrebški Medveščak in ljubljanska Olimpija, gosti iz Slovenije pa so menda zmagali s 3:2. Toda v vsej tej cirkuški predstavi je bilo to še najmanj pomembno. Konec koncev ni šlo za hokejsko tekmo lige EBEL, ampak za televizijski spektakel, za promocijo hokeja, Pulja, Hrvaške in hrvaškega turizma, bla bla bla.

Svetovni športni menedžerji si zdaj razbijajo glave, kako preseči to impresivno podobo hokejske tekme v mediteranskem mestecu. Kaj je lahko bolj noro od poletnega hokeja na ledu v rimskem amfiteatru sto metrov od morja? Tekma na severnem tečaju? V Nubijski puščavi? Na dnu Pacifika? V praški katedrali? V Postojnski jami? Na dvestotem nadstropju kakšnega nebotičnika v Dubaju?

Šport seveda ni postal pisani cirkuški spektakel šele včeraj, niti niso organizatorji hokejskih tekem na ledenikih in letalonosilkah prvi, ki jim je takšna bedarija padla na pamet. Pred štiridesetimi leti, ko so neporaženemu šampionu Mohamedu Aliju zaradi zavrnitve vojaške uniforme vzeli licenco, so promotorji boksa razmišljali o možnosti, da bi "dvoboj stoletja" med njim in Joejem Frazierjem ob neposrednem televizijskem prenosu organizirali v posebej za to preurejenem boeingu deset tisoč metrov nad oceanom. Iz istih - marketinških - razlogov sta se njuna poznejša legendarna dvoboja odvila v eksotičnih daljnih krajih, v Kinšasi in Manili.

Z velikim šovmenom Alijem in legendarnim konjskim tatom Donom Kingom je šport vstopil v cirkus, toda med boksarskimi dvoboji po afroazijskih vukojebinah in hokejskimi tekmami v rimskih amfiteatrih je velika razlika: pred štiridesetimi leti so vsi gledali Alija in Frazierja. Gledali so boks. Glavna novica ni bila, da je na nogometnem stadionu v glavnem mestu Zaira potekal pravi pravcati boksarski dvoboj, ampak da si je Ali znova priboril šampionski pas in se maščeval Frazierju za poraz pred tremi leti, prvi v profesionalni karieri.

Štirideset let pozneje je šport le še pisani zabavni cirkus, v katerem ni več nepomemben samo rezultat, ampak tudi sam - šport.

Ko sta Agassi in Federer pred šestimi, sedmimi leti odigrala ekshibicijski dvoboj na heliodromu vrh nebotičnika Burj al-Arab v Dubaju, je bil to samo lep marketinški trik, atraktivna reklama za bogate sponzorje. Čez natanko deset let, pomislite, v malem arabskem emiratu Katar, na puščavskem polotoku sredi Perzijskega zaliva, ne bo organizirana niti atraktivna teniška ekshibicija niti doslej še nevideni hokejski spektakel, ampak nič več in nič manj kot - svetovno nogometno prvenstvo, največji športni dogodek našega časa.

Nogometaši bodo igrali na vrelem puščavskem zraku pri plus 50 stopinjah Celzija, Messi in Ronaldo bosta klecala od vročine, medtem ko ju bodo nasprotnikovi beki mlatili po jezikih, ki jima bosta molela iz ust, namesto nogometa bomo gledali svetovno prvenstvo v preživetju v ekstremnih razmerah, nogomet pa - tako kot hokej v Pulju -, saj ste razumeli, ni pomemben. Pomembna sta spektakel in denar.

Navsezadnje je denar odločil, da bo svetovno nogometno prvenstvo potekalo v državi, ki se nikoli v svoji zgodovini ni uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo.

Spektakel pa je zagotovljen: bogati katarski šejki bodo v puščavi iztovorili deset tankerjev denarja za najatraktivnejše visokotehnološke stadione, z malo sreče bo koga od igralcev v sofisticirani mikrovalovni pečici s sto tisoč gledalci pobral infarkt in gledanost bo potolkla vse rekorde.

Michel Platini, šef Uefe, se tako že nekaj časa zavzema za to, da bi prvenstvo v Katarju izpeljali pozimi, a ker je januar 2022 rezerviran za zimske olimpijske igre, bi mundial v Katarju potekal konec leta 2021, torej prvič v zgodovini v neparnem letu.

Svetovno nogometno prvenstvo se je sicer že igralo v zimskih razmerah. Bogati sponzorji mundiala 2010 so ga locirali v Južnoafriško republiko, pri tem pa zanemarili povsem nepomemben detajl: da je na jugu Afrike junija - zima. Tako smo gledali na svetovnih prvenstvih dotlej še nevidene in povsem bizarne prizore z igralci v zimskih rokavicah, medtem ko so se rezervisti s šklepetajočimi zobmi zavijali v debele odeje.

Paradoksalno se prav v času športnega biznisa in profita tako uresničuje davna utopična vizija očeta modernega olimpizma, Pierra de Coubertina - pomembno je sodelovati.

Pomembno je sodelovati v spektaklu, še pomembneje pa pri delitvi dobička.