Potem je šel pa moj foh po gobe zaradi računalnikov. Na enem stolu nisva mogla sedeti dva in ponavadi sem bil jaz odveč. Pristal sem na cesti oziroma sprejemal posle varnostnika, kar pa spet ni bilo najlažje. Čuvati tržnico pred vandali, ki prevračajo stojnice ponoči, je lahko nevarno. Vmes sem tudi zbolel. Dohtar je rekel, da od živcev oziroma od stresa. Nisem se počutil najbolje. Ponoči sem vstajal in nisem mogel spati. Zdaj delam štiri ure na dan za računalnikom," je povedal Moščan na pragu šestdesetih. Eden tistih mož, ki si jih lahko v bližnji preteklosti na javnih prireditvah ali športnih tekmah videl odete v rumene varnostniške brezrokavnike in ki so bili ničesar krivi nemalokrat prva tarča gneva s tribun. Varnostna služba je delo, ki ga človeku v takšnem položaju na zavodu najpogosteje ponudijo. In vozništvo. Tega najbrž res ni pričakoval. A Moščan je po poklicu grafik, torej pripadnik ceha, ki praktično ne obstaja več. Po desetih letih zavoda deluje pomirjeno. Zdravje je zmerno stabiliziral.

Pred vhodom se je pojavil tudi Vodmatčan, Moščanov vrstnik z druge strani železniške proge. Tudi on prejemnik socialne pomoči, prijavljen na zavodu. Takoj najdeva nekaj skupnih znancev: "Ne, ne, ta starega Čurija mislim." In potem pride še stari roker iz Šiške, ki pa se ni hotel pretirano bratiti. Zbor preostalih biserov, ki so svoja najlepša leta preživeli v sedemdesetih.

Pridružim se skupini na predavanju v najvišjem nadstropju stavbe. Kakih štirideset ljudi. Pretežno moških.

Predstavnik zavoda, petdesetletnik zdrave, ogorele polti, opremljen z nehlinjeno pozitivno energijo, zbranim brez zadrege pojasni, da se jim v bodoče na zavodu ne bo treba javljati individualno, temveč bodo morali obiskovati samo občasne skupinske sestanke. "Nesmiselno bi bilo, da bi vas silili v neke aktivnosti, zato so nam iz socialne službe prišepnili, da za vse gospe nad 55 in vse gospode nad 58 let organiziramo skupinsko srečanje. Možnost za zaposlitev žensk, starih nad 55, in gospodov, starih nad 58 let, je zelo majhna. Trg ne deluje več. Ne deluje več niti formalni trg niti trg preko zvez in poznanstev," svojim varovancem, ki predavanje spremljajo brez šokiranosti, pove predstavnik zavoda. Veterani. Ko sem kasneje na zavod naslovil vprašanje, ali te primere vodijo kot "brezupne", kar je sicer izraz, ki sem ga slišal v predavalnici, so mi odgovorili, da je to moja interpretacija. In da: "Iskalce zaposlitve opozorimo na prednosti, ki jih imajo glede na znanje in izkušnje, ki so jih pridobili v dosedanji karieri."

Nekdanji direktor na tečaju pisanja vlog

Očiten razkorak med dejansko slišanim in deklariranimi uradnimi stališči. Čeprav je res, da so bili zbrani varovanci opozorjeni tudi na opcije, ki so jim še preostale. Da jih na zavodu na primer še vedno čakajo subvencije, če bodo pridobili delo oziroma delodajalca. Prav tako so jim na voljo delavnice. "Za delojemalca ste ugodnejša delovna sila, ker dobite našo subvencijo," je ohrabrujoče navrgla predstavnica zavoda, ki je prav tako spregovorila nekaj besed. Tretja uslužbenka je zgolj sedela za mizo in potem v belih pajkicah razdelila neke pole.

Razvila se je tudi krajša debata o novem pokojninskem zakonu. In o starem, tistem, zavrnjenem na referendumu, ki je bil po mnenju najbolj aktivnega slušatelja boljši od tega, ki je v pripravi. Kot se je izkazalo kasneje, ko smo spet postavali pred vhodom, je ta privrženec padlega pokojninskega zakona bivši direktor. Menda neke velike firme. Ni hotel povedati, katere. Po vseh pravilih obstoječega zakona bi imel prvega januarja prihodnje leto 40 let pokojninske dobe, medtem ko ima delovne 30 let. Brez službe je že deset let. Bojda je bil v tem času, ko jo je iskal, tudi žrtev zarotniškega delovanja. "Kot bivši direktor sem danes, ko vladajo nove elite, praktično nezaposljiv. Pa ne, da si nisem prizadeval. Naredil sem tudi tečaj za pisanje vlog, kar se mi je sicer zdelo popolnoma trapasto, vendar pa se nisem upiral. Te vloge sem potem tudi pisal, vendar pa so se celo izgubljale. Čudno. Dogajalo se mi je marsikaj. Sistematično šikaniranje. Če se mene vpraša, je treba ta zavod s prvo reformo ukiniti. Tole je popolnoma brezveze. To je zgolj tampon med državo in ljudmi. V ZDA imaš agencije, ki ti priskrbijo posel, mi tukaj pa zapravljamo milijone za razne agencije, ki učijo ljudi pisati vloge," je ugotavljal 62-letni bivši vodilni kader. Njegov sodebater s predavanja, nekdanji kovinar, pa je dodal: "Ko sem iskal službo, sem moral pisati šest do osem prošenj na mesec. Nikdar nisem nič dobil. Bil sem kovinar, drejar v Litostroju. Vendar sem operiran na srcu in 50-odstotni invalid. Noben dohtar mi ne izda potrdila, da sem zdrav. Za takšne, kot sem jaz, delovnih mest ni. Včeraj se je nekdo na televiziji hvalil, da je ogromno razpisov za kuharje in kelnarje. Mar naj bom kuhar ali kelnar? Enostavno ne morem," je dejal možakar, ki bi se predvsem rad upokojil.

Če se še kanček vrnemo k bivšemu direktorju. V letu 2011 so delodajalci povpraševali po 672 direktorjih, od tega so želeli sodelovanje zavoda v 30 primerih. Ali je kdo tudi res dobil službo, ni znano. Med prijavljenimi na zavodu je sicer vsega dva odstotka takšnih, ki so imeli vodstvene funkcije, večinoma gre za direktorje manjših podjetij s po deset zaposlenimi. Nekoč vodilni ljudje so specifičen kader. Sploh politiki.

Odsotnost poklica politik

"Ko sem pred desetimi leti pristal na zavodu in uradnici, ki me je obravnavala, povedal, da sem bivši politik, mi je rekla, da ima v svojem razvidu malodane s prostitutkami vred vse mogoče poklice, da pa mojega pač ni," se ob obujanju svojih spominov nasmehne Marko, nekdanji politični funkcionar, ki je po spletu raznoraznih za politiko značilnih okoliščin pristal na cesti. Mirko Zamernik, nekoč vodja poslanske skupine SDS, ki je s tega mesta odstopil po nekaj notranjestrankarskih peripetijah, ko je njegove kolege med drugim razjezilo to, da je sodeloval pri reklamiranju projekta guruja Smiljana Morija, je po odhodu iz politike prav tako pristal na zavodu. "Na zavodu sem bil pol leta. Dejansko ni bilo nobenih zaposlitev. Tisti čas je bil kar borba. Kot politik si zaznamovan, iskanje dela je lahko oteženo in upravičeno se bojim, da bo ljudi, ki bi hoteli v politiko, pri nas zmanjkalo. Še potem, ko sem začel svoj posel, sem imel zaradi sodelovanja v politiki težave. Tudi če je bila moja ponudba najugodnejša, je niso izbrali. Ob neki priložnosti sem slišal, da tudi če ponudim uslugo zastonj, je od mene ne bodo sprejeli. Ker gre za kontaminiran material. Češ, kaj pa, če kdo izve, da si bil ti, to bo atomska bomba."

Zamernik je eden redkih politikov, ki o času svoje brezposelnosti tudi govori. Slišati je namreč mogoče, da imajo naravnost bizarne težave pri iskanju zaposlitve še nekateri drugi veljaki. Nemara tudi zato, ker kot nekdanji uglednež toliko težje sprejmeš kar vsako delo. Pa vendar, mar prihajajo časi, ko boste v taksistu, h kateremu boste prisedli, prepoznali bivšega poslanca? Najbrž vendarle ne.

Sestop z višin na dno je stresen. Poleg tega, da človek izgubi identiteto, ponos in lahko tudi resno zboli, kar je sploh neraziskano področje, ki mu nekateri pravijo tudi "tihi genocid", obstajajo tudi zabavne okoliščine takih primerov. Bimsi, kot se mi je predstavil, jih danes šteje 47 in ima že dve leti zadovoljivo službo, ki jo je dobil preko zvez in poznanstev, vendar pa je za njim travmatičnih deset let. Njegova izkušnja je naslednja: "Pred desetimi leti sem bil lastnik lokala, ki je bil hkrati tudi nočni klub. Nočno življenje z vsem, kar mu pripada, torej. Po spletu okoliščin sem čez noč pristal na cesti, zadolžen, psihično sesut in brez vsega. Da premostim osnovno zadrego, sem začel delati pri pleskarju. Vse je bilo znosno, dokler smo delali na raznih anonimnih lokacijah. Potem pa smo nekoč dobili posel barvanja količkov v centru mesta. Ljubljana je majhna. Seveda je mimo prišlo nekaj znancev in znank, bivših gostov, za katere sem bil nekoč glavni. Bilo mi je nerodno. Gledal sem v tla in se obračal stran, dokler nisem ugotovil, da me ti ljudje dejansko sploh ne vidijo. Niti ne prepoznajo. Nekaterim sem se morda zdel za hip podoben nekomu."

V Angliji bi delal, doma ne

To, da marsikdo noče sprejeti posla, ki se mu sicer ponuja, je na zavodu za zaposlovanje dokaj pogost pojav. Tudi gospod Drago je te vrste možak. No, vsaj donedavno je bil. Te dni je že v Angliji, kamor je emigriral pri ne več rosnih 49 letih. S posredovanjem prijateljice je na Otoku dobil delo negovalca starejših oseb. Pri nas je bil prijavljen na zavodu, prejemal socialno pomoč ter opravljal priložnostna dela na črno. Zadnje leto mu kombinacija ni več znesla. Predvsem denarja od priložnostnih del ni bilo več dovolj. Njegovo razmišljanje kaže na to, da so slovenska razmerja med ponudbo in povpraševanjem po delu dodatno zakomplicirana zaradi postranskih čutenj do države. Gospod Drago je primer človeka, ki je delo v Angliji sprejel, medtem ko se mu je doma izogibal. Zakaj? "Nimam kaj veliko povedati. Meni je bilo na zavodu kul. V tej jebeni Sloveniji se mi enostavno ni dalo delati. Sploh ne nekaj, kar ti niti najmanj ne leži, in še za majhen denar. Potem pa jesti drek od nesposobnih delodajalcev. Moje izkušnje z zavodom za zaposlovanje, z izogibanjem delu in ohranjanjem statusa na zavodu, so torej dobre. Izgovarjal sem se na bolezen, res sem imel težave s prebavo, zaradi česar sem opravil tudi nekaj pregledov, tako da so mi dali mir. No, tudi če bi bil sposoben delati, bi se tega branil. Razen če bi seveda dobil delo, ki bi mi bilo kolikor toliko po godu. Zato sem šel iz te zatohlosti. Vse ti poberejo in nič ne moreš. Kakšna frustracija!" je zaključil svoje razmišljanje novi emigrant.

Iz podobnih razlogov, torej zaradi ohranjanja socialnega statusa, je na zavodu tudi 32-letna Dragana, ostra punca v vsaj deset let stari in temu primerno izprani Sonic Youth majici. Takole pravi: "Ideja zavoda je čudovita, skoraj patetična, v praksi je pa zavod nekaj, kar mi nikoli ne bi pomagalo najti službe. V enem letu sem dobila eno ponudbo, in to za delovno mesto sistemskega vzdrževalca računalnikov. Kar nima blage zveze s pametjo. Ko se prijaviš na zavod, moraš namreč izpolniti delovni načrt, v katerem so zabeležena vsa tvoja znanja, sposobnosti in ambicije. V mojem načrtu je zabeleženo, da obvladam nekaj računalniških orodij za grafično oblikovanje. Ampak tem nesposobnežem je računalnik pač računalnik. Grafično oblikovanje ali pa vzdrževanje sistema jim je isto. Pač nekaj z računalnikom. To je itak splošen problem v tej državi. Če bi imela resno eksistenčno frko in bi res potrebovala pomoč, bi bila obupana, tako pa sem samo cinična. Nič novega nisem izvedela. Vse je točno tako, kot se mi je zdelo od vedno. Če potrebuješ pomoč, si pomagaj sam. Ker zavod ti ne bo. Služi temu, da imajo brezposelni vsaj delno občutek, da še vedno nekam spadajo, ko jih vržejo ven iz stare štale," meni Šiškarica.

Grobe in po svoje nič kaj afirmativne besede za ustanovo, o kateri je danes govora. Po drugi strani pa tudi besede, ki obstoj ustanove, kot je zavod za zaposlovanje, povsem upravičujejo. Zagata je le, da ji legitimnost pripisujejo na način, ki vodstvu bržkone ne bi bil všeč. Zgodb o ljudeh, ki so na zavodu prijavljeni kot iskalci zaposlitve, dejansko pa se temu, da bi dobili delo, izogibajo, ni malo. Nekateri bi te ljudi enostavno prisilili k delu. Tako se na primer glasi predlog novoustanovljene Zveze sindikatov upokojencev, ki bi rada pritegnila pozornost s tovrstnimi tvornimi idejami. Prav tako tudi s predlogom zakona, ki bi določal, da morajo osebe, prijavljene na zavodu za zaposlovanje, ki prejemajo nadomestilo za brezposelnost, do 20 ur tedensko opravljati javna dela brez dodatnega plačila. Javna dela bi se izvajala kot pomoč starejšim in obnemoglim na domu ali v ustanovah. Seveda se na tem mestu velja spomniti gospoda Dragota, ki za to početje v Angliji prejema dostojno plačilo. Pa še večji "žur" je v Angliji, sporoča. Nekaj podobnega sporoča gospodična P., bivša prodajalka avtomobilov: "Zakaj bi delala nekaj, kar mi ni všeč? Kdo me lahko v to prisili? Nihče! Približno leto dni sem na zavodu. Zakaj sem tam? Ker sem izgubila delo, ki mi je bilo všeč. In glavna veščina, ki sem se jo na zavodu naučila, je pisanje prošenj. Napisati prošnjo tako, da mi jo bodo zagotovo zavrnili. Hočem delati to, kar znam. Iščem delo v svoji branži. Ostalo me ne zanima!"

Smo se za to borili?

No, na zavodu, ki se mu je v socializmu sicer reklo biro, se kakopak ne dajo. Svoje legitimnosti ne utemeljujejo s tistimi, ki še niso pridobili dela, temveč s tistimi, ki jim jih je uspelo zaposliti. Predvsem postrežejo s podatkom, da so imeli leta 2011 v povprečju prijavljenih 110.692 brezposelnih oseb, od tega se jih je 61.010 ali 62,9 odstotka zaposlilo, kar je največje število zaposlitev brezposelnih oseb s posredovanjem zavoda po letu 1999 oziroma 7 odstotkov več kot leta 2010. Kot da so ljudje postali manj izbirčni in začeli sprejemati vsakršno delo. Povsem mogoče. Gospa Nataša, upraviteljica gostinskega obrata na znani primestni izletniški točki, na primer pravi: "Že nekaj časa sem iskala punco za pomoč pri strežbi, kar sicer ni najlažje delo. To ne more biti vsak. Kadarkoli prej sem dala oglas, so se javila tri, štiri dekleta. Sedaj je drugače. Telefon kar ne neha zvoniti."

A naj končamo s standardnim vprašanjem: Smo se za to borili? Na neki način da. Po drugi strani ne. Kar se brezposelnosti in socialne države tiče, se velja spomniti, kdo so bili nekoč, ko smo imeli še socializem in se je o kapitalizmu sanjarilo kot o rešilnem sistemu, dejanski manekeni socialne države. V prvi vrsti seveda pop skupina UB 40, katere ime izhaja iz šifre angleškega obrazca za prijavitev statusa brezposelne osebe. No, dejanski manekeni socialne države so bili njihovi angleški rojaki. Tisti brezposelni Otočani, ki so na račun socialnih pomoči pijančevali po grških otokih. Z državno podporo so si lahko privoščili morje na jugu Evrope. Tega ne gre pozabiti. Sploh v teh časih, ko se zdi vse več ljudem naravnost genialno, da bi vsakomur, ki nima dela, dali kramp v roke in ga napodili kopati jarke. Delo človeku resda daje dostojanstvo, vendar pa mu dostojanstvo daje tudi to, da lahko sam odloča o tem, kaj bo delal.