Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka in pisateljica. Do zdaj se je najbolj uveljavila kot ena izmed peščice mladih kritikov, ki redno, kontinuirano in argumentirano ločijo zrnje od plev na področju domače književnosti ter se pri tem nedvoumno in neprizanesljivo opredeljujejo do vrednosti literarnih del. Kot avtorica literature se je Vrščajeva oglasila pred dvema letoma z romanesknim prvencem Zataknjena v pomladi, pripovedjo o najstniški ljubezni, za katero so kolegi kritiki ne preveč nežno zapisali, da ji česa takega (še) ni bilo treba. A če smo v prvencu pogrešali pripovedno distanco, s katero bi obravnavano temo lahko doživeli onstran sentimentalnih klišejskih podob, smo to zato dobili v drugem, veliko boljšem romanu.
V delu Odradek se avtorica oddalji od neposredne življenjske izkušnje in poseže po motivu iz kanona svetovne književnosti. Odradek je namreč fantastično bitje, ki ga je prvič predstavil Franz Kafka v svoji črtici, opisal pa ga je kot nenavadno stvarco, podobno vretencu z ostanki sukanca, ki se brez cilja, namena in pomena potika po človeških prebivališčih. Skrivnostno bitje, ki ni zavezano ne času ne prostoru in tudi ne katerim drugim kategorijam človeškega zaznavanja, je postalo objekt številnih interpretacij, od marksistične do psihoanalitične, ki jih je podala vrsta mislecev, od Judith Butler do Slavoja Žižka.
Odradek Tine Vrščaj pa je postal človek, ki živi sam, a ni osamljen, "ničesar ne daje, a tudi ničesar ne dobi", nihče ga ne opazi in si tega tudi ne želi, saj je najsrečnejši, če dan preživi v natančnem ponavljanju ritualov prebujanja, hranjenja, prebavljanja in drugih dejavnosti, ki so same sebi namen. V vmesnem času se prepušča mislim, kot so, ali ura zares meri čas ali ga samo prikazuje, premišljuje o pomenu brazgotinic, ki jih na kožo vtisnejo drobtinice prepečenca, šteje in beleži izbokline na lastnem telesu ali pa prebira govore politikov "sredi hišnih prostorov hišnim rečem". Odradkovi premiki po "prostorčasu" so popisani natančno, duhovito in z virtuozno razigranim slogom, ki je glavni adut tega romana. Je namreč eleganten, privzdignjen in formalen, s pretencioznim izrazjem ("maladija", "prirodno", "zategadelj", "vsevišnji"), kar v spoju z opisi povsem banalnih opravil učinkuje primerno komično in satirično. Ko Odradek na primer dobi klopa, pripovedovalec slavnostno zapiše: "Tisto noč je gledal resnici v oči, upajoč da se ta ne imenuje meningitis." Junakova umovanja so še posebej ploden teren za domislice, igranje s frazami, z zvenom in pomenom besed. Poglobljen razmislek o razsežnostih nabiranja gob ali goboiskateljstvu se tako narejeno naivno pomeša z vprašanjem bogoiskateljstva in ironično dvoumno nadaljuje s stavkom: "Kadar išče, takrat najde."
Ključni premik se zgodi, ko v Odradkovo samotno življenje vstopi polsestra Jožefina, ki požene junakovo preobrazbo in povzroči nastanek neznanih čustev, kot so emocionalna navezanost ali hrepenenje po bližini sočloveka. Tukaj je tudi trenutek, ko se lahko vprašamo, kdo je v bistvu Odradek Tine Vrščaj. Po eni strani ga lahko beremo kot metaforo ali vsaj karikirani tipski prikaz sodobnega posameznika: sebičneža, narcisoidneža in pasivneža, zagledanega samega vase, osredotočenega na lastne potrebe in želje. Po drugi strani se, vsaj na trenutke, zdi, da gre za enega izmed tistih, ki jih danes opisujemo z ohlapnim in politično korektnim izrazom "osebe s posebnimi potrebami"; na ta zaključek me napeljujejo v romanu opisane obsesivno kompulzivne motnje, ekscentrične prehrambne navade, ritualna ponavljanja, odsotnost empatije, obsedenost s higieno, zavračanje človeških dotikov pa tudi avtoričini poskusi, da najde razloge za to v izkušnjah travmatičnega otroštva.
Odradek je v vsakem primeru nestandardno bitje. Prizadeva si izstopiti iz okvirov, ki določajo človeško bivanje. A se pripoved sklene z zanimivo zanko: to lahko naredi šele, ko postane čim bolj podoben človeku. Proti koncu romana je namreč na robu osebnostne spremembe, saj se želi približati ljubemu bitju, a mu spodrsne. Nato poišče stik z drugimi, a se njegovi poskusi končajo klavrno. In šele tedaj, ko ga ljudje zavrnejo, ko sprejme breme osamljenosti in nujnost smrti ter postane najbolj "človeški" do zdaj, se Odradek razkroji in izstopi iz okvirov človeškosti. Takrat se vrnemo k Kafki: junak se preobrazi v človeku tuje bitje, ki ga avtorica, ironično ali ne, poimenuje "višja raven bivanja".
