Bašar Al Asad sprva ni imel slabih namenov

Spori znotraj družine Asad se vlečejo že nekaj desetletij in jim je najbolj botroval razdor med Bašarjevim in Ribalovim očetom, ki sta nekdanja predsednik in podpredsednik Sirije. V pogovoru smo ga vprašali, kaj si misli o svojem bratrancu, kako je sprejel njegov vzpon na oblast in kako reševati zapleten sirski klopčič.

Na nedavnem Blejskem forumu so Ribala sicer izzvali, da nima kaj pridigati o demokraciji, dokler se njegov oče ne zglasi pred sodiščem. Obtožujejo ga namreč za poboj do 40.000 ljudi v mestu Hama leta 1982 med uporom sunitov proti režimu, ki mu je Rifat Al Asad tedaj še zvesto služil.

Ribal je odgovoril mirno: "Moj oče je lani javno povedal, da ni kriv za poboj v Hami. Če ga kdo želi poslati na sodišče, če imate dejstva in dokaze, izvolite. Ampak mar res mislite, da bi se, če bi bil oče kriv, pojavljal v javnosti in zavzemal za demokracijo? Bil bi tiho in ždel na kakšnem otoku."

Kdaj ste bili nazadnje v Siriji?

Leta 1999. Z očetom sem leta 1984 odšel v Francijo, potem ko je prišel navzkriž s svojim bratom, predsednikom Hafezom Al Asadom. Kasneje sem hodil na ameriško srednjo šolo in univerzo. Leta 1994, ko sem imel osemnajst let, sem se vrnil v Sirijo za nekaj mesecev. Med tem obiskom so me skušali ubiti na mednarodnem letališču v Damasku. Tja so poslali poseben konvoj, ki je streljal na letalo Austrian Airlines. Leta 1997 sem bil spet v Siriji in ostal za dve leti. Potem pa so leta 1999 vladne sile uničile našo posest v Latakiji.

Zakaj so vas hoteli ubiti?

Zaradi težav z mojim bratrancem Bašarjem, ki sva jih imela dva tedna prej. O tem ne želim podrobneje govoriti.

Ste ga dobro poznali, sedanjega predsednika?

Bolj sem se družil z njegovim starejšim bratom Baselom, ki je bil mišljen za naslednika Hafeza Al Asada, pa je umrl v avtomobilski nesreči leta 1994. Basel je bil zelo dober človek. Ne vem za njegova politična prepričanja, a bil je zelo družinski, ni se vpletal v težave med mojim in njegovim očetom, govoril je, da smo družina in da bratranci ne bi smeli postati talci spora.

Kaj ste si mislili, ko je Bašar prišel na oblast?

Ko je predsednik leta 2000 umrl, so spremenili ustavo in za novega voditelja imenovali Bašarja. Star je bil 34 let in ni vedel nič o politiki, vojski, celo o Siriji ni vedel veliko ali o zapletenih odnosih v regiji. Takšnega položaja ne more obvladati nekdo brez izkušenj. Nastavili so ga, mednarodna skupnost pa se je strinjala. Ameriški predsednik Bill Clinton in zunanja ministrica Madeleine Albright sta rekla: "V redu, naj bo Bašar." Predsednik Francije Jacques Chirac ga je v nasprotju z vsemi protokoli v Elizeju sprejel, preden je sploh imel kakšen uraden položaj. Jordanski kralj Abdulah je razlagal, da bo Bašar na koncu izpolnil pričakovanja. Mislili so, da bo spremenil stvari. Danes se ga obtožuje za vse, a mednarodna skupnost je sokriva, kajti če ga tedaj ne bi podprli, danes ne bi bili, kjer smo. Morali bi vedeti, da nima stvari v svojih rokah.

Kdo je torej v resnici vodil državo?

Predvsem varnostne službe. Bašar je sprva, ko je prišel na oblast, res poskušal z reformami. Mislil je, da kot mlad, nov voditelj lahko spremeni stvari. Poglejte obdobje Pomladi v Damasku leta 2000, s katero se je po smrti Hafeza odprla razprava o družbi in demokraciji in jo je Bašar dopustil. Potem pa so k njemu pristopile varnostne službe, ki so vsaka skrbela za svoj vrtiček in interes, in ga posvarile: "To je nevarno, peljalo bo h katastrofi. Ljudje se dobivajo v salonih, razpravljajo in kritizirajo - ne vas, saj jim pustite to početi, ampak vašega očeta. Ampak brez njega vas tu ne bi bilo." To ga je prestrašilo. Zavedel se je, da je na položaju res le zato, ker je Hafezov sin. Zato so leta 2001 Pomlad v Damasku zatrli in veliko udeležencev zaprli.

Pravite, da sprva ni imel slabih namer.

Nikoli nisem rekel, da jih je imel. A gre za to, ali si sposoben stvari izpeljati. So pa imeli mnogi evropski politiki dobre odnose z režimom v Siriji. Zasebno so, ko smo jih nekoč prosili za pomoč glede našega televizijskega kanala, ki je promoviral demokracijo, govorili: "Demokracija na Bližnjem vzhodu? Tudi v tisoč letih ne..."

Pa se je zgodila arabska pomlad.

Od Asada so zahtevali takojšnje reforme kot v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Jemnu, Bahrajnu. In da zamenja ljudi v varnostnih službah, tudi če so njegovi sorodniki. Treba je vedeti, da ljudje na ulicah sprva niso protestirali proti Bašarju, ampak proti ljudem, kot sta njegov bratranec Rami Makhlouf, ki ima v rokah vse vzvode sirskega gospodarstva, in Ramijev oče Hafez, ki vodi eno od varnostnih služb. Potem se je marca lani zgodil znameniti Bašarjev govor. Sprva so napovedovali, da bo to pozitiven govor, ki bo presenetil ljudi. In res je nameraval napovedati mnogo reform. Nato sta uro pred govorom Hafez in Rami Makhlouf zahtevala sestanek z Asadom. Govor so prestavili za eno uro in nenadoma je bil povsem drugačen. Med drugim je Asad dejal, da gre pri protestih za zaroto tujine. Vendar če bi se tedaj nadaljevali mirni protesti, bi sirski režim padel v dveh, treh mesecih. Zato so posredno oborožili upornike. Varnostne službe so jim pred vrata položile orožje in ko so jih napadli, so se z njim seveda branili. Režim je potreboval dokaz, da gre za oboroženo vstajo in da ima podporo tujine. Tu so mnoge države padle v Asadovo past. Na savdskih televizijskih postajah so kleriki začeli pozivati k ubijanju in džihadu proti nevernikom, šiitom in alavitom. Ljudje so prestrašeni podprli režim, četudi ga prej morda niso. Potem je tu denimo veliki mufti skupnosti v Savdski Arabiji Abdul Aziz ibn Abdulah, ki je pred nekaj meseci dejal, da je naloga vsakega muslimana, da požge vse cerkve na Bližnjem vzhodu. Kako, mislite, se ob tem počutijo kristjani? Seveda podprejo režim.

Zakaj so se Savdijci po vašem mnenju odločili za to?

Ne vem. Ampak to je noro. Savdska Arabija ima problem z Iranom. Zelo se ga bojijo, kot drugje v Zalivu. Ampak namesto da bi se odločili poudariti ločnico med arabskim in perzijskim svetom, so se odločili za ločnico med šiiti in suniti. To je zelo nevarno, kajti šiiti so v večini držav. S tem videvamo začetek regijske vojne. Podobno je z vprašanjem članov stranke Baas. V Iraku so z debaasifikacijo naredili strašansko napako. Ljudje nenadoma niso imeli dela in so posegli po orožju. V Siriji je dva milijona članov stranke Baas. Ves zahodni svet pa vpije: "V Siriji mora režim stranke Baas oditi!"

Načrt Kofija Annana se ne premakne z mrtve točke, Annan pa je medtem odstopil.

Pozival je k mirni tranziciji z vključitvijo vseh, a ni počel, kar je govoril. En teden po objavi Annanovega načrta so sprejeli odločitev o oborožitvi opozicije. In kako lahko pozoveš k vključenosti, potem pa na konferenci v Turčiji sodeluje le ena opozicijska skupina, Sirski nacionalni svet (SNC), ki ga je nastavila Turčija. In v središču SNC je Muslimanska bratovščina, ki tvori štiri petine članstva.

Ampak kako boste med vojno izvolili predstavnike opozicije?

Točno tako, to ni mogoče. Zato je treba združiti vse opozicijske sile. Ne moreš izbrati le ene. Kako naj se Sirci s takšno skupino poistovetijo? Turčija igra tu zelo negativno vlogo in tudi pošilja tuje borce v Sirijo. Sirski režim pa si to želi. Kajti v vsaki državi bodo tujca rade volje zagrabili, ga pokazali na televiziji in rekli: "Poglejte, imeli smo prav, gre za zaroto." Ljudje tega, da nekdo pride v njihovo državo in ubija, nikoli ne sprejmejo.

Kaj naj po vašem stori mednarodna skupnost?

Drži naj se načrta Kofija Annana. Ampak ta ne bo deloval, najsi bo odposlanec on ali Lakhdar Brahimi ali kdo tretji, če ne bo volje in pravih namenov mednarodne skupnosti - predvsem ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Rusije in Kitajske. Pritisniti bi morali na režim in na opozicijo, da ustavita boje in sedeta za skupno mizo. Savdsko Arabijo in Katar pa, da ne oborožujeta opozicije.

Govorite o grožnji z vojaškim posredovanjem?

Ne, na režim bi lahko pritisnili Rusija in Kitajska, a je težava, ker ne gre le za Sirijo. Na mednarodni ravni ima Rusija težave z ZDA, z njenim protiraketnim ščitom, ocenami o vpletanju v notranje zadeve, obenem je njena edina pomorska baza v Sredozemlju v Siriji. Kitajska podobno ocenjuje, da jo skušajo ZDA vojaško obkrožiti z odpiranje oporišč v Avstraliji, s podporo drugim državam v ozemeljskih sporih v Južnokitajskem morju. Treba bi bilo torej nasloviti vsa ta vprašanja, ne le Sirijo. Gre za cel paket.

Se vidite na političnem položaju v Siriji?

Ne. Od devetega leta živim v tujini, imam se za državljana sveta. Živel sem v Franciji, Španiji, ZDA, Veliki Britaniji, Kitajski. Vedno sem želel, da bi bila domovina demokratična in napredna. Rad pa imam svojo svobodo, potovanja. Ne želim biti prikovan z vladno funkcijo.