"Izbrali smo lokacije, ki imajo dober teren, so blizu kontinentu, imajo dobro razvito infrastrukturo in sočasno ne predstavljajo grožnje za državno varnost," je opisal izbor otokov Andreas Taprantzis, direktor grškega sklada HRADF, ki skrbi za upravljanje z državnim premoženjem. Hkrati je poudaril, da Aten prodaja otokov ne zanima; tega ne omogoča niti trenutna zakonodaja. Za nameček naj bi bile najemniške pogodbe za Grčijo celo bolj donosne, pri čemer si država obeta še vrsto tujih neposrednih investicij. A tudi za pridobivanje zadnjih bo morala spremeniti zakonodajo, ki trenutno ne dopušča razvoja javnih površin s strani tujcev.
Pripravljenost spreminjati nekatere zakone, drugih pa ne, kaže odločitev Grčije tudi v drugi luči. Prodaja otokov bi namreč zagotovo povzročila precej negodovanja med k protestom nagnjenim prebivalstvom, ki je na svojo zemljo izjemno navezano. Samo spomnimo na mejni incident s Turčijo iz leta 1996, ko sta se državi, ki se resnici na ljubo ne razumeta najbolje, znašli na robu vojne. Turčija si je tedaj želela prisvojiti dva nenaseljena otočka v Egejskem morju, imenovana Kardak ali Imia, odvisno od tega, katero stran vprašate. Glave vodilnih mož ter prebivalcev obeh držav so se pomirile šele po posredovanju ZDA.
Če sta otočka Imia velika le nekaj sto kvadratnih metrov, pa se velikosti 40 otokov, ki jih daje Grčija v najem, gibljejo med 500.000 in tremi milijoni kvadratnih metrov. In zanimanja za njihov najem ne manjka. Na enem izmed teh otokov, ki meri 1,85 milijona kvadratnih metrov, bo šest vlagateljev tako postavilo igrišče za golf in velik turistični kompleks. Koliko bodo Grki z oddajo otokov zaslužili, sicer še ni jasno. A vsak cent bo dobrodošel, zlasti če vemo, da morajo od prodaje ali oddaje državnega premoženja do leta 2020 iztržiti 50 milijard evrov. Do zdaj so v državno blagajno na ta način pospravili le 1,8 milijarde evrov.
