Po trditvah Kitajske se spor že pozna v ekonomski menjavi med državama, Združene države pa so obe državi pozvale k odgovornemu ravnanju, saj gre za drugo in za tretje največje svetovno gospodarstvo, ali, kot pravi Washington, za "pilotsko kabino globalne ekonomije, zato vložki ne bi mogli biti večji".

Samo da jih ne kupi desničarski guverner Tokia

Japonska vlada je skušala razložiti, da je nakup otokov v otočju Senkaku pravzaprav poskus preprečevanja zaostrovanja odnosov s Pekingom. Oči nanje je namreč že pred časom vrgel desničarski guverner Tokia Išihara Šintaro, znan po ostrih izjavah na račun Kitajske in stališčih, kot je zahteva po japonskem jedrskem oboroževanju. Šintaro je za nakup otokov od japonske družine Kurihara zbral 1,45 milijarde jenov zasebnih prispevkov (14,4 milijona evrov) ter pripravil načrt gradnje objektov na otokih ter iskanja naravnih bogastev v okoliških vodah. Da bi mu vlada v Tokiu to preprečila, se je pred petimi meseci začela skrivaj pripravljati na lasten nakup otokov. Kot razlagajo njeni predstavniki, je bil namen premierja Jošihika Noda ta, da "zadrži status quo", saj bi gradnja na otokih in izkoriščanje naravnih bogastev še mnogo bolj razdražila Peking.

Če ta razlaga Japonske drži, potem ji je v teh mesecih vsekakor spodletelo diplomatsko pripraviti teren za nakup. V tem času je bila v stikih s Kitajsko in je pojasnjevala svoje namere tudi na najvišjih ravneh, a je Kitajska vztrajno ponavljala, naj nakupa v otočju Diaoyu, kot mu pravijo Kitajci, ne opravi. Tako je sklepati tudi po uradnih kitajskih odzivih, saj iz Pekinga proti Tokiu letijo ostre izjave. Podpremier in verjetni bodoči premier Li Keqiang je denimo dejal, da je poteza japonske vlade "kričeče zanikanje zmage globalnega protifašističnega boja". Kitajska lastništvo otokov utemeljuje tudi s kairsko deklaracijo iz leta 1943 o vrnitvi vseh kitajskih zemelj, ki si jih je prilastila Japonska, ter s sklepi potsdamske konference. Uradni tisk medtem poziva oblasti, naj ukrepajo in "zatrejo japonsko objestnost", kot je zapisal China Daily.

Kitajska javnost za oster odgovor

Kitajska je ohlapno napovedala, da bo imela poteza Japonske "nepredvidljive posledice" ter da bo storila vse potrebno za zaščito svoje ozemeljske celovitosti. Zunanjepolitični odbor ljudskega kongresa je v izjavi zapisal, da "so časi, ko je bila Kitajska lahko tarča poniževanja in nadlegovanja, davno minili". Takoj po torkovi napovedi je Peking v območje poslal dve patruljni ladji, a ne vojaški.

Ostro ukrepanje je od oblasti zahtevala tudi domača javnost, kjer je nacionalizem močan in povezujoč element. "Če bo Kitajska reagirala preblago, javnost s tem ne bo zadovoljna," pravi Sun Cheng, profesor na pekinški univerzi za politične vede in pravo, ki je specializiran za Japonsko. Dodal je, da niti kitajska jesenska menjava političnega vodstva niti pešanje ekonomije ne pomenita, da bodo temu vprašanju namenili manj pozornosti. Nasprotno, odhajajoče kitajsko vodstvo in prihajajoče japonske volitve pomenijo manj popustljivosti na obeh straneh.

Kitajska trdi, da se že poznajo prve ekonomske posledice dogodkov, saj naj bi Kitajci hipoma odpovedali približno petino rezerviranih turističnih aranžmajev na Japonskem med bližnjimi jesenskimi prazniki. A prav ekonomija bi lahko bila tudi preprečevalni dejavnik za hujše zaplete. Kitajska je glavni japonski trgovinski partner, gospodarstvi sta prepleteni, kar je močan razlog proti resnejšemu konfliktu, ocenjuje kitajski strokovnjak za vzhodno Azijo Zhu Jian Rong. To še zdaleč ni prvi spor med državama ali v regiji, kjer se je v zadnjem času največ prahu dvigalo zaradi otočij Spratly in Paracel, ki ležita v Južnokitajskem morju, Japonska pa tam nima zahtev. Je pa bilo med Kitajsko in Japonsko nekaj hude krvi denimo leta 2010, ko sta v spornih vodah trčila japonski patruljni čoln in kitajska ribiška ladja. Avgusta letos pa so na otočju Senkaku pristali aktivisti z japonskimi zastavami, zaradi česar so na Kitajskem izbruhnili protesti, med katerimi so razbili več poslovalnic japonskih podjetij in japonskih avtomobilov.

Otočje si lasti tudi Tajvan, ki je zavrnil predlog Pekinga, da bi skupaj nastopila proti Japonski.