Sloveniji je v Oslu dolgo kazalo solidno, a ne zaradi dobre igre, ampak ker Norveška že dolgo ni bila tako nemočna (to je bila najslabša norveška reprezentanca, ki se je kdaj pomerila s Slovenijo) in ker je bil v golu Jan Oblak. Igra je bila posebno v prvem polčasu dolgočasna. Tehničnih napak je bilo ogromno. Žoga je bila predolgo v zraku in premalo na tleh. Kombinatornega načina igre, po katerem naj bi bila znana Slovenija, skorajda ni bilo mogoče opaziti.
Na igrišču ni vodje, ki bi pokazal soigralcem, kako naj bi ekipa reagirala. Z letala se vidi, da vloge v slovenski reprezentanci niso porazdeljene. Če selektor v razmaku štirih dni naredi kar štiri menjave v prvi enajsterici in če na dveh tekmah igra kar 18 različnih igralcev, je jasno, da je nekaj hudo narobe. Nekateri nogometni navdušenci so po tekmi s Švico modrovali, da so potrebne spremembe. Kakšna zmota! V specifični reprezentanci, kakršna je slovenska, ki ima ozek izbor igralcev in ki nima nadpovprečne kakovosti, je še posebno pomembno, da je sprememb čim manj. Selektorjeva glavna naloga je, da najde enajst nogometašev, ki jim brezpogojno zaupa, in poleg njih še nekaj rezerv, ki lahko v vsakem trenutku vskočijo na igrišče. Stojanović je imel na voljo deset mesecev in štiri pripravljalne tekme, da bi ugotovil, kdo so tisti nogometaši, na katere se lahko zanese, a ene ključnih nalog ni opravil.
Prav neverjetno je, kako močno je premešal postavo. Ta poteza kaže na nesamozavest. Nekako se zdi, da je že po eni tekmi popustil pred zahtevami javnosti, ki je hotela spremembe, kar je v popolnem nasprotju s trenersko logiko. S tovrstnim vodenjem ekipe je porušil tudi hierarhijo ekipe. Vprašanje je namreč, kako se počuti Andraž Kirm, ki je čez noč postal šele tretji nogometaš na svojem položaju, pa Aleksander Radosavljević, ki je imel še včeraj vlogo glavnega vezista, danes je šele na četrtem mestu, ali pa Jasmin Handanović, ki je med vratarji s številke dve nazadoval na tri. Odkar je selektor Stojanović, so priložnost za igro dobili tudi nekateri nogometaši, ob katerih se marsikdo čudi, kako so lahko del ekip. Ob tako velikem številu ponesrečenih potez se poraja vprašanje, ali je selektor povsem avtonomen pri svojih odločitvah. Vse pogosteje se dogaja, da ob vpoklicu novega nogometaša v reprezentanco ni več prvo vprašanje, kako igra v klubu, ampak kdo je njegov menedžer.
Čeprav so se kvalifikacije šele začele, se že zdaj postavlja vprašanje, ali je bil izbor selektorja lani jeseni posrečen. Tu pridemo do tistega, ki naj bi bil še bolj odgovoren kot selektor. To je predsednik. A pri tem je problem sledeč: sedanji predsednik NZS Aleksander Čeferin na tem področju nima nobenih izkušenj. Že res, da o nogometu vsi vse vemo, a tisti, ki odločajo, naj bi imeli za seboj določeno nogometno zgodovino. Sedanji predsednik pred prihodom na vrh NZS v nogometu praktično ni opravljal resnega dela. Nekajletno sodelovanje z Olimpijo in malonogometnim klubom namreč deluje le kot kozmetični popravek, ki mu je omogočil kandidirati za predsednika.
Je že tako, da predsedniška funkcija ne prinaša le prestiža, selektorska pa ne le dobre plače, ampak tudi pritisk in odgovornost. Oba ju bosta morala prevzeti na svoja ramena.
