Ničesar bolj oprijemljivega ni bilo, kar pa v tej zgodbi ni pomembno: že poslušati - čeprav ne nujno tudi razumeti - "mojstra, ki je ustvaril zvok", je bil dovoljšen razlog, da sem minulo soboto spoznal vse videmske cerkve, dokler končno nisem v cerkev Svete Frančiške, ki je preurejena v galerijo.

Pred njenim "oltarjem" je pod reprodukcijo grafita Keitha Haringa sedel maestro Morricone in deloval "upokojensko" sijajno. Zbrano in umirjeno je poslušal vprašanja, da mu ne bi ušla kakšna podrobnost, si popravil svoja roževinasta očala in prav tako zbrano in umirjeno odgovarjal. Nikogar ni zavrnil, ne takrat ne pozneje, ko smo ga spremili do bližnjega hotela, kjer je zavil na kratek popoldanski počitek. Že dobri dve uri kasneje je vitalni, skoraj 84-letni skladatelj uigraval svoj gigantski orkester. Maestro namreč ničesar ne prepušča naključju - ima svoj notranji ritem, svojo bivanjsko partituro, ki ga, prav tako kot glasba, spremlja na vsakem koraku.

Zlitje vidnega in slišnega

Svoje obsedenosti z glasbo ni nikdar zanikal, prav tako ne, da obstajajo trenutki, ko vseh zvokov nima pod nadzorom, ko jih je toliko, da jih ne zna zbrati ali zaokrožiti in zmeden pogleduje v prazno notno črtovje. Zato tudi ne preseneča, da režiserjem ponudi več različic filmskih partitur, da potem sami izberejo, katera najbolj sodi k prikazanemu na celuloidnem traku. V vseh primerih pa gre za precizne in konkretne muzike, ki se na filmu vešče sprehajajo med občutji, glasbenimi žanri in med generacijami. Že bežen pogled na njegovo občinstvo da vedeti, do kod seže njegova umetniška vizija, saj lahko pod odrom - poleg teh, ki se pridejo predvsem pokazat - opazimo ljubitelje opere, klasične glasbe, pa jazzovske frike, vse do mularije z majicami z napisi Ramones, Nirvana, Metallica, Morrissey, Bruce Springsteen, The Mars Volta in Kasabian.

Ennio Morricone na zunaj uživa zvezdniški status, kar je opaziti z varne distance, kjer vrvež okoli njega nevsiljivo spremljata dva mrka varnostnika. Vsi bi namreč radi izvedeli kaj več o koščku glasbenih nebes, ki jih je stkal predvsem s svojimi filmskimi partiturami, četudi nikdar ne smemo izvzeti njegovega deleža v eksperimentalnem kolektivu Nuova Consonanza. Če dobro prisluhnemo, del teh "vsebin" najdemo tudi kasneje, ne zgolj v rabi do takrat nekonvencionalnih instrumentov, temveč v manirističnem poigravanju z žanri. Maestro je namreč s prefinjenim občutkom za zlitje vidnega in slišnega zaobšel mrtve rokave in avtorski filmski score povzdignil v samostojni žanr, ki je preteklost vzel na znanje, da bi zaslišal prihodnost. In Morricone je prihodnost dejansko slišal, saj njegova dela niso sledila tradiciji ali trendom, temveč so jih narekovala. Z njim je filmska glasba postala medij, standard po sebi in za sebe.

Ker če smo iskreni: vse do filma Za prgišče dolarjev v režiji kultnega Sergia Leoneja (1964) filmska glasba širše ni imela večje veljave, kaj šele, da bi predstavljala kakšno diskografsko vrednost - brez filma je bila preprosto "mrtva". A z Morriconejem se je vse to spremenilo - dovolj pove že uvodni napis nadaljevanja, Za dolar več (1965): "Tam, kjer življenje nima vrednosti, ima tudi smrt svojo ceno. Zato so se pojavili lovci na glave." Maestro Morricone je mrtvo filmsko glasbo ovrednotil, ji postavil "ceno", z njo oblikoval misel brez besed, ki je nezavedno prepletla videno in slišano do te mere, da postanemo zmedeni in ne vemo, ali gre zgolj za naš občutek ali pa je neki vtis nastal pod taktirko zvočne sugestije.

Trmasti vizionar

Kolikokrat sem nagonsko stekel v prostor, iz katerega sem zaslišal Gabrijelovo oboo, panovo piščal Gheorgha Zamfirja, melodijo žepne ure, perkusivne godalne sekvence, znameniti fender stratocaster, odbijajoče se krogle, mogočni moški zbor ali sugestivni sopran Elle Dell'Orso, misleč, da je na ekranu film, pod katerega glasbo se je podpisal Morricone. Zmotil se nisem nikoli. Gre za neopisljiv refleks, ki ga je doživela filmska industrija, ko se je morala soočiti z dejstvom, da so kavboji v belih in črnih klobukih dokončno odjahali v pokoj - kar se je v zadnjih kadrih Iskalcev v režiji Johna Forda tudi dejansko zgodilo -, vse to pa je pospremila nekonvencionalna glasba kot enakovredna soustvarjalka pripovedi na platnu. S pojavo Ennia Morriconeja je bilo konec glasbene naivnosti na filmu.

In vse to zaradi njegove vizionarske trme; samo špekuliramo lahko, kaj bi se zgodilo, če se ob zori sodelovanja z Sergiom Leonejem ne bi uprl njegovim pogledom in bi končni obračun v filmu Za prgišče dolarjev opremil s priredbo skladbe De Guello iz filma Rio Bravo. Kompromisna rešitev je na grobo sicer koketirala s stilizacijo kompozicije Dimitrija Tiomkina, vendar ji je Morricone z lametarnim tempom in ciganskim melosom vtisnil povsem novo življenje. V tem je ena izmed vidnih oziroma slišnih skrivnosti njegove genialnosti - namreč prirojeni občutek za iskanje in najdbo prepoznavnega glasbenega detajla in refrena. Vendar sam talent nikdar ni bil dovolj. Potrebno je tudi veliko dela, premišljevanja in sreče. In maestro se je tega v zgodnji fazi dobro zavedal. Med komponiranjem si je vedno zamislil karakterje in kako bodo odreagirali v danem zapletu, s čimer je izostril občutek za iskanje fines, tako fantastično zbrane v zaključnem troboju filma Dober, grd, hudoben (1967) ali celotni sagi The Mission (1986). Podpisal se je namreč pod nevsakdanji fenomen, ki je skoraj unikum v popularni kulturi - prenekateri film, za katerega je prispeval glasbo, bi že davno tega izpuhtel iz zgodovinskega spomina, a si ga iz njega prikličemo prav zaradi nje. Prav Morriconejevi posegi so te filme iztrgali morebitni pozabi ali nalepki "direktno na video" - z njim filmov nismo samo gledali, temveč tudi poslušali. Leone se od tistega prvega trenutka dalje nikoli več ni vtikal v njegove partiture; še več, svoje igralce je postavljal in kadriral v vnaprej posneto glasbo, kar je kmalu postala stalna praksa. Robert De Niro je celo sam zahteval, da mu na prizorišču snemanja filma Bilo je nekoč v Ameriki (1984) vrtijo Morriconejeve sekvence.

Nepozaben tudi kot dirigent

Kar je v maestrovi zgodbi še posebej zanimivo, da muzike za vestern odtehtajo zelo skromen del njegovega obsežnega glasbenega opusa (številka gre proti 600!). Veliko bolj je bil prisoten v drugih žanrih, posledično tudi zavoljo tega, ker je vestern tudi z njim v začetku sedemdesetih let odjahal v Dolino spomenikov. Morricone je sodeloval z največjimi režiserskimi imeni (Bernardo Bertolucci, John Houston, Sergio Corbucci, Don Siegel, Pier Paolo Pasolini, Roland Joffe, John Boorman, John Carpenter, Giuseppe Tornatore, Roman Polanski, Brian De Palma…) ali bolje rečeno, oni so sodelovali z njim. Odkar je prvič zložil glasbeno podlago, se drži enega in istega načela: nikoli ne kliče režiserjev ali producentov, oni poiščejo njega.

Maestro je namreč velik človek, ki že sam po sebi vzbuja spoštovanje, če pa v ozir vzamemo njegov dnevno naraščajoči opus, potem ni besed, s katerim bi vsaj površno opisali "lik in delo" tega veličastnega velemojstra. Čeprav sem vsaj za glavo večji od njega, se še nikoli nisem počutil tako majhnega kot prav v tistem trenutku, ko sem stal ob njem in ga nagovoril. Da o privilegiju, da sem imel tudi čast (hvala Matteo in Luigi!) spremljati mojstra, kako uigrava zbor in orkester, niti ne govorim. Vso prej opisano mirnost spontano prenaša na izvajalce in tako gradi zaupanje. Govori sproščeno, brez povišanega tona, a dokler stvar ni takšna, kot jo želi slišati, toliko časa se jo uigrava - najprej posamezne instrumente, nato sekvence, nato skladbe deljeno, dokler v finalu ne združi 170-članski orkester v program, od začetka do konca. Pri tem se ne ozira (ali ne zaveda), da se približuje ura koncerta. Anomalijam hoče priti do dna. Po potrebi celo zapoje, da pokaže tempo, s katerim hoče "opremiti" izbrano partituro. Če sem iskren - ne glede na to, da moj opus šteje preko 3000 koncertnih obiskov, je bilo opazovati maestra na delu najlepša glasbena izkušnja v življenju. Sedaj tudi razumem Milesa Davisa in prvi stavek njegove Avtobiografije...

Morriconejev koncert je seveda poglavje zase - najprej je na razprodanem Trgu prvega maja (in v okolici) vladal napet molk, kot pred finalnim obračunom v vseh Leonejevih vesternih, da se je lahko maestro s svojimi filmskimi venčki (Nedotakljivi, Žrtve vojne, Dober, grd, hudoben, The Mission, Skloni se, pezde, Bilo je nekoč na divjem zahodu, Bilo je nekoč v Ameriki) in Kanonom poklonil svoji bogati karieri. Pri tem je bila med štiritisočglavo množico smrtna tišina; šlo je za nekaj več kot le spoštovanje, ki pa ga v "kulturni" Ljubljani ni bil deležen. Poznejše evforije, vzklikov navdušenja ter stoječih ovacij ni mogoče prešteti ali kako drugače numerično ovrednotiti, a bolj se mi je v spomin vžgal "incident" na nebu. Prav v trenutku, ko je orkester izvajal naslovno temo filma Dober, grd, hudoben je vidno polje nad odrom preletel razkošen zvezdni utrinek - kot da je prišlo sporočilo od zgoraj, da je bilo v tistem trenutku "na Zemlji enako kot v nebesih". Podpis: Sergio Leone. Kdor ne verjame: prva ponovitev programa je 28. septembra v Veroni.