Damjan Franz Lu

Podatki so nadvse zanimivi: od januarja lani do danes se je število ponudnikov turističnih prenočišč v Ljubljani povečalo s 26 na 70. Številke same po sebi nemara ne povedo veliko, vendar je razpon že tolikšen, da pripovedujejo posebno zgodbo - Ljubljana je končno dosanjala sanje o polnoletnem turističnem mestu.

To si je mesto navsezadnje želelo že od nekdaj. Urbanisti so desetletja načrtovali hotele ob Linhartovi cesti, železniški progi ter še kje v in okoli središča mesta, ki pa se kar niso želeli zgraditi.

Štirje veliki

Za razumevanje zgodbe se je najprej treba zazreti v preteklost. Nekoč so bili štirje veliki - Lev, Slon, Union, Turist. V čem so se razlikovali, bodo bržkone več vedeli tisti, ki so v tistih časih tam prespali, na videz pa večjih posebnosti med njimi ni bilo opaziti. Predvsem je za vse štiri dolgo veljalo, da so predragi. To je bil kamen okoli vratu turistični Ljubljani.

Dokler se ni začelo spreminjati. A te spremembe so šle v vse smeri in pisala se je zanimiva zgodba o hotelirstvu v mestu, ki vključuje tako posrečene odločitve kot spodrsljaje.

Dandanes ponujajo prenočišča domala v vsaki ulici v središču mesta. Če ne hotelske nastanitve, vsaj sobo s straniščem in lučjo. Se že izplača.

Morda spremembe v zadnjem času še najbolje ilustrira zgodba hotela Cubo. Z njim ciljajo predvsem na poslovne goste, za katere bi človek mislil, da so že "zasedeni". Pa se je pokazalo drugače. Hotel so odprli pred kakšnim letom dni in v tem času mu je uspelo pridobiti zveste stalne goste in zasedenost v ključnih mesecih dvigniti na zavidljivih 90 odstotkov. Hotel je sicer razmeroma majhen - ima vsega 26 sob - vendar je na referenčnih spletiščih, kot je tripadvisor.com, dosegel visoke ocene gostov. "Rekel bi, da smo prišli še ob pravem času in da smo se osredinili na goste, ki so jih drugi slabše pokrivali," je pojasnil direktor omenjenega hotela Sandi Kovačevič.

Ne gre za reklamo, pač pa za ilustracijo, da je bilo prostora še dovolj. Zato tudi takšen veliki bum prenočišč. Tudi odprtje novega butičnega hotela v središču mesta, načrtovani hostel nedaleč stran, gradnja ogromnega hotela Plaza v BTC, povečana ponudba apartmajev in sob kažejo, da Ljubljana še ni nasičena. Prenočišča nastajajo kot gobe po dežju! Še več. "Če bomo uspešno posegli na mednarodne trge, bo prostor še za kakšen nov hotel," je napovedal starosta ljubljanskega hotelirstva Bogdan Lipovšek, sicer generalni direktor hotela Union.

Slednji je povedal še, da pri nas na domače goste že tako ne morejo računati, saj je Slovenija tako simpatično butično majhna, da domači gost v drugem mestu skoraj ne prespi. V Unionu je delež domačih gostov komaj pol odstotka, pa še ti so bržkone domov prišli od zunaj in s kakšnimi drugačnimi vzgibi.

Torej se morajo ljubljanski hotelirji boriti predvsem za tuje goste. Ta novinarski prispevek je bil sprva načrtovan ob predpostavki, da med hoteli vlada ne boj, pač pa mesarsko klanje za vsakega, ki pride v Ljubljano, in vsak evro, ki bi ga gost pustil za seboj. Toda bolj napačne predpostavke že skoraj ne bi bilo mogoče postaviti. Večina hotelov, kot nam je potrdilo več sogovornikov, imenitno sodeluje in celo skupaj nastopa navzven. Vse z željo, da bi pritegnili kar največ gostov, predvsem kongresnih, ki so še posebno cenjeni. "Poslušajte, Slovenija je tako majhna, da ima neka dobra zamisel, ki jo uresničijo v, denimo, Moravskih termah, dober učinek tudi za turizem na Obali. Slovenija je pač tako majhna, da je neka taka zamisel dobra za vse. Preprosto moramo sodelovati," je ilustriral Lipovšek. Meni še, enako kot tudi drugi izvedenci, da je za naš turizem še posebno zanimiv in pomemben kongresni turizem. Kongresni gostje namreč običajno zapravijo še enkrat, dvakrat ali trikrat več kot drugi. Torej pravi konkurent ni sosednji hotel, ampak, denimo, Dunaj, ki samo s kongresno industrijo zasluži kakšnih 800 milijonov evrov na leto. Ali pa Zagreb, ki se hoče vriniti povsod. "Če bi v Ljubljani na leto organizirali dve ali tri večje prireditve, bi lahko preživeli vsi hoteli," je kot primer komentiral Kovačevič.

Poleg tega je končno tudi mesto prisluhnilo težnjam in dobro razume, da od turista ne živi samo hotel, ampak tudi druge storitve. Že sprehod po poletni promenadi ob Ljubljanici daje vtis kozmopolitskosti mesta, jezikovni babilon je presenetljivo raznolik, denarnice pa široko razprte, naj bodo v njih jeni, rublji ali pač dinarji. Po nekaterih ocenah običajen gost porabi od 150 do 200 evrov na dan, kongresni od 300 evrov naprej predvsem zaradi dejstva, da ima prenočišče že plačano s strani organizatorja oziroma podjetja.

Sob ne primanjkuje

Trenutno stanje v ljubljanskem hotelirstvu tako dobro seznanjeni označujejo z besedami, da hotelskih sob pač ne primanjkuje več, da znaša zasedenost običajno nekje 60, 70 odstotkov v bolj znanih hotelih, da gostje ostanejo kakšen dan ali dva.

V zadnjih letih so sicer v mestu zgradili kar nekaj zanimivosti. Takšnih in drugačnih. Denimo, eden od hotelov je med vse prej kot turistično sosesko, Rakovo Jelšo, čeravno ima svoj posebni šarm, in nekakšnim zapuščenim kosovnim odpadom na drugi strani. Zadnji kraj za hotel. Toda menda je gostov v Ahotelu dovolj, ti pa se tudi ne pritožujejo kaj posebej. Zanimiv je tudi hotel Mons, ki ga bržkone najbolje poznajo vozniki, saj je lepo viden z avtoceste proti Gorenjski. Ta bi lahko še blestel, če bi izvoz s ceste šel neposredno mimo hotela in restavracije, kakor je bilo menda sprva načrtovano, vendar je dostop do hotela sedaj vendarle drugače postavljen in zagotovo bolj zapleteno za mimobežnega gosta. Vprašanje je, če bi ga ponovno gradili na tem kraju, če bi vedeli, kakšen bo na koncu izplen. Pred nekaj meseci so na obrobju BTC zgradili hotel Plaza, o katerem se mnenja o uspešnosti in potencialu razlikujejo, vendar je po mnenju nekaterih hotel idealen za tako imenovani nakupovalni turizem, poleg tega imajo nedaleč stran, v Kristalni palači, sedež številna podjetja. Kakor je enkratna zanimivost BTC s svojimi številnimi trgovinami, je zanimiva tudi črna silhueta hotela Plaza na obrobju tega mini nakupovalnega mesta. In še kakšna drobtinica bi se našla. Denimo, kako znositi vso prtljago do butičnega mesta v središču, ko pa z avtom v staro mesto ni več dovoljeno. Nekdo se bo moral pošteno potiti z nošenjem prtljage po plundrastih pločnikih. Nekdanji hotel Bellevue je še ena cvetka. Imeniten položaj, lepa okolica, zgodovina, da bi bil lahko sam hotel zanimivost, pa tako neslavno propada. Še malo in se bo sesedel sam vase.

Učinek krize

Brez gostov pač ne gre. Nekateri sogovorniki so zato spregovorili še o učinku krize, ki se zagotovo pozna tudi v mestu. Govorijo o obdobju zastoja. Predvsem je to opazno pri Italijanih, ki bolj skrbno dopustujejo, pa tudi po gostih na splošno. Najbolj pa krizo po nekaterih ocenah občutijo cenejši hostli, hoteli, po logiki, da se najbolje pozna pri tistih, ki ciljajo na najbolj plitve žepe.

Sicer pa velja kot zanimivost dodati, da sta v turistično ključnih obdobjih najbolj zasedena med vsemi hoteli oziroma hostli v Ljubljani hostel Celica in hotel Emonec. Oba pogosto dosegata zasedenost krepko čez 90 odstotkov. Prvi po mnenju izvedencev zavoljo unikatnosti, saj gostje tako rekoč prespijo v zaporu, drugi zaradi cenovne politike, pri kateri so zelo uspešni.

Do konca avgusta je v pomembnejših ljubljanskih hotelih - teh je skupno približno dvajset - prespalo več kot 420.000 gostov, v veliki večini tujih. Ti lahko torej sedaj izbirajo med bleščečo črnino velike Plaze in starim mestnim šarmom Uniona. Običajno se odločijo za nekaj vmes.

Če je Ljubljana, kot rečeno, doživela uresničitev turističnih sanj - navsezadnje je ljubljanski grad postal neizbežna zanimivost za obiskovalce, središče mesta pa je tako nekaj posebnega, da mu zavidajo - to še ne pomeni, da so sanje brez pomanjkljivosti. V mestu manjka hotel najvišje kategorije. To vrzel bodo kmalu zapolnili v Grand hotelu Union, trdijo, kjer so del že prenovili ter bodo sobe in storitev po novem na ravni, vredni pet zvezdic.

Prav tako po mnenju nekaterih v mestu manjka cenjena hotelska veriga, kot so Ritz, Four seasons, Hilton ali Marriott. Morda bo Hilton prav tako po zaslugi hotela Union kmalu prisoten v mestu, medtem ko Marriot, ki ima svojega predstavnika za regijo na Hrvaškem, za sodelovanje ni bil zainteresiran. Zanimivo. Kakorkoli, prisotni pa sta manjši in manj odmevni verigi Austria trend in Best Western.

Prav tako so po mnenju nekaterih hotelske cene glede na še vedno relativno neznano turistično mesto razmeroma visoke, čeprav se nekateri s tako oceno ne strinjajo. Lipovšek, denimo, meni, da Slovenije kot cilja ne bi smeli podcenjevati z nižanjem cen, saj bi s tem povzročili več škode kot koristi.

Nekateri pa kritizirajo prikazovanje Ljubljane kot tranzitne turistične znamenitosti, saj tako goste tako rekoč sami promotorji po dnevu ali dveh, kolikor v poprečju turist v mestu prespi, odganjajo drugam.

Vseeno je med hotelirji čutiti optimizem. Prvi razlog je, da v ospredje prihaja mlajša generacija poznavalcev tega področja, hotelskih delavcev, ki vnašajo svežino, poleg tega dobro poznajo nove tržne poti in bolje razumejo sodobnega turista. Drugi razlog je, da se, če bo trend še naprej obrnjen navzgor, ljubljanski hoteli kljub krizi nimajo česa bati.

Če pa bi v mesto pripeljali deset dogodkov na leto, bi lahko govorili o zlatih časih. Omenjeni Dunaj, denimo, ima 181 dogodkov na leto, torej skoraj vsak drugi dan se začne novi.

Kaj torej reči o prihodnosti ljubljanske zgodbe? Ta je močno povezana s slovensko zgodbo. Kot rečeno, razdalje so razmeroma majhne in gostje potujejo povsod naokoli. Če bodo uspeli z večjim prodorom med mednarodne kongresne dogodke in če bodo Slovenijo uspešno postavili med Dunaj in Benetke in ne nazadnje Dubrovnik, potem se celemu turizmu in hotelirstvu po mnenju naših virov ni česa bati.