Poudarja, da resolucija o normativni dejavnosti določa, da mora javna razprava trajati od 30 do 60 dni celo pri manj pomembnih aktih. Ker v dveh dneh predlogov ni mogoče strokovno pripraviti, jih Visokošolski sindikat Slovenije vladi ni poslal.
Še vedno odmeva diametralno nasprotno stališče vlade in univerz glede (ne)zamujenih rokov za akreditacijo. Na ministrstvu za izobraževanje trdijo, da je tako mariborski kot ljubljanski univerzi že potekla akreditacija študijskih programov in da z novelo, ki podaljšuje rok za akreditacijo, obe univerzi tako rekoč rešujejo pred hudimi zagatami, zlasti izgubo javne veljavnosti programov, ki bi privedla do vprašljivosti izdanih diplom. Vodstvo Univerze v Ljubljani (UL) pa nasprotno zanika, da bi zamudili roke za oddajo vloge za akreditacijo. Gregor Jagodič je povedal, da je bila UL v razvid visokošolskih zavodov vpisana leta 2006. Ker Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) ni začela postopka za ponovno akreditacijo, je UL na lastno pobudo v zakonsko določenem roku pravočasno vložila predlog za začetek postopka akreditacije. (Natančneje so to pojasnili na http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=7603.) Trditve ministrstva o neveljavnosti diplom UL so, kot trdijo, povsem napačne. »Vsi študijski programi UL so akreditirani, diplome pa veljavne in mednarodno prepoznane kot kvalitetne.« Tudi po mnenju našega sogovornika si je vlada z zavajanjem glede rokov privoščila manipulacijo, katere namen je »očrniti ljubljansko in mariborsko univerzo ter omajati zaupanje študentov v javno visoko šolstvo«.
Vlada spreminja tudi sestavo sveta NAKVIS
S predlagano zakonsko novelo vlada spreminja tudi sestavo sveta NAKVIS. Po novem naj bi v njem sedeli strokovnjaki posameznih študijskih skupin po sistemu KLASIUS, študentje in predstavniki gospodarstva in negospodarstva. Imenovala jih bo vlada. Doslej so jih univerze, študentska organizacija in druge ustanove delegirale neposredno. Dr. Marinčič se boji, da bo vlada v svet imenovala ljudi, s katerimi bo lažje uveljavljala svoje interese oziroma po političnih kriterijih. »Neodvisnost oziroma avtonomija univerze bo s tem ogrožena.« Marinčič sicer priznava, da tudi sedanja ureditev ni idealna. Do neke mere namreč drži očitek, da v svetu NAKVIS univerze prek svojih neposredno imenovanih predstavnikov, ki so sicer avtonomni, nadzorujejo same sebe. Vodstvo UL razen na izgubo neodvisnosti opozarja tudi na to, da se država s to rešitvijo, ki da ni primerljiva z mednarodnimi ureditvami, odmika od evropskih standardov in smernic.
Vlada nadalje spreminja tudi 63. člen zakona o visokem šolstvu, v katerem so natančno določene neposredne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev. »To je najbrž tisti zloglasni člen, ki ga je imel v mislih predsednik vlade Janez Janša, ko je očital visokošolskim učiteljem, da premalo delajo,« domneva dr. Marinčič. Ta člen so spremenili tako, da so v predlog zakona zapisali, da imajo učitelji na univerzi naštete tedenske obveznosti le še »praviloma«, kar pomeni, da se lahko neomejeno povečujejo. Neposredna tedenska pedagoška obveznost univerzitetnih profesorjev je doslej znašala od 6 do o 8 ur, neposredna pedagoška obveznost asistentov od 10 do 12 ur itd. A to ni vse delo, ki ga opravijo profesorji, poudarja Marinčič, saj preostali čas do polnega 40-urnega delovnika učiteljev na univerzi obsega raziskovalno delo in žal vedno več administrativnega dela.
Novela uvaja liberalizacijo visokošolskega trga
»Ali profesorji opravljajo raziskovalno delo, se preverja med postopki habilitacij. To pomeni, da imajo samo redni profesorji, ki so manjšina na univerzi, trajno zaposlitev, vsi drugi so vsakih nekaj let podvrženi habilitacijam, v katerih se morajo izkazati z rezultati svojega raziskovalnega dela,« pojasnjuje dr. Marinčič, ki ob tem še opozarja, da bi morala vlada do februarja letos sprejeti zakon o financiranju treh državnih univerz, s katerim bi odpravila ugotovljeno neustavnost zakona, a se to ni zgodilo, čeprav je bilo časa dovolj. »Ta zakon bi lahko sprejeli vsaj do 1. septembra, če že do februarja ni šlo. Namesto tega smo dobili v 'javno razpravo' zakonsko novelo, obsežno in zelo rušilno reformo visokošolskega sistema.«
Na pogosto vprašanje, zakaj ne bi profesorji naredili kakšne ure več, denimo pristali na to, da se jim delo z doktorandi všteva v redno delovno obveznost, Marinčič odgovarja posredno. Pravi, da so sedanje pedagoške obveznosti profesorjev primerljive z drugimi državami. Res pa je, da se vsepovsod krepijo težnje po povečevanju obremenitev profesorjev, ki bodo po mnenju dr. Marinčiča privedle do še večje prekarizacije dela, vse več zaposlitev za določen čas in honorarnega dela. »Bojim se, da nam bodo vsi najboljši profesorji zbežali; če bodo šolnine, tudi študentje. Že zdaj se nam dogaja, da gredo nekateri po doktorat na avstrijske univerze, ker je tam brezplačen. Nekateri se vrnejo, nekateri pa ne. Je to dobro za razvoj te države?« se retorično sprašuje dr. Marinčič
Ta novela, je še prepričan predsednik sindikata, uvaja tudi tako imenovano liberalizacijo visokošolskega tržišča. Na stežaj namreč odpira vrata tujim univerzitetnim inštitucijam, »ki bodo lahko v Sloveniji brez pravega nadzora ustanavljale svoje filiale«. Slovenske državne univerze svojih filial v tujini – tako pravi Marinčič – ne morejo ustanavljati, saj bi morale skozi toliko postopkov, da se jim kaj takega na koncu ne bi splačalo. Na ministrstvu poudarjajo, da so novo rešitev glede izvajanja transnacionalnega izobraževanja oblikovali tudi glede na opomin evropske komisije, da obstoječi sistem izvajanja tega izobraževanja omejuje svobodo ustanavljanja in povečuje breme tujega izvajalca visokošolske dejavnosti v Sloveniji.
