A čeprav obstajajo alternative v obliki javnega ali kolesarskega prevoza, za večino državljanov avtomobil še vedno predstavlja prej nujno zlo kot pa luksuzno dobrino, z njim povezani stroški pa lahko predstavljajo znaten del gospodinjskega proračuna. Medtem ko cene pogonskih goriv v Sloveniji dosegajo rekordne vrednosti, pa so svetovni porabniki zaradi cen naftnih derivatov zelo različno prizadeti. Povprečni strošek polne posode za gorivo je v zadnjem četrtletju na svetovni ravni upadel za skoraj osem odstotkov, kar se sklada s splošnim trendom pocenitve surove nafte, toda olajšanja na črpalki svetovno prebivalstvo še zdaleč ni občutilo enakomerno.
Evropske cene v višave
Z najdražjim gorivom na svetu se ponaša Norveška, saj liter najbolj prodajanega neosvinčenega 95-oktanskega bencina stane 2,102 evra, liter dizelskega goriva pa 1,921 evra. S tem je Norveška edina velika proizvajalka nafte z izrazito dragimi derivati, v zadnjem času pa so se cenovni pritiski okrepili tudi zaradi dvotedenske stavke v energetski industriji, ki je znižala proizvodnjo za šestino in državo stala skoraj pol milijarde evrov. To kaže na pomen te industrije za državo, ki s pomočjo naftnih prihodkov obilno financira naložbe v infrastrukturo, šolstvo in zdravstvo, precejšen del prihodkov pa se steka tudi v specializirani pokojninski sklad. Podobna slika je tudi v drugih državah severne in zahodne Evrope, ki so po cenah goriva v samem svetovnem vrhu. Zadnji tedni so prizadeli zlasti francoske porabnike, ki že tako čutijo posledice stagnacije domačega gospodarstva. Zato so se oblasti odločile za začasno znižanje davka na gorivo, v prihodnje pa nameravajo za reguliranje cen naftnih derivatov uvesti trajnejši mehanizem. Znižanje davka bo sicer prispevalo k padcu državnih prihodkov, načrtom pa nasprotujejo tudi energetske družbe. Visoke cene so precej oklestile tudi porabo v Nemčiji in Veliki Britaniji, manj pa je to opazno v Švici in Luksemburgu, ki se ponašata z eno najvišjih stopenj razpoložljivega dohodka na svetu. Tudi v drugih naštetih državah stroški goriva zaradi visoke življenjske ravni prebivalcev še zdaleč ne udarijo po žepu tako kot na jugu Evrope, obenem pa imajo na voljo tudi bogato izbiro transportnih alternativ, od mestnega prevoza do razvejanih železniških omrežij, Nizozemska pa je denimo celo na prvem mestu po številu koles na prebivalca.
Južnim Evropejcem se godi še slabše
Kot rečeno, je zgodba povsem drugačna v južni Evropi, kjer so dohodki bistveno nižji, gorivo pa vseeno izjemno drago. V Turčiji denimo liter 95-oktanskega bencina preračunano stane kar 1,997 evra, v Grčiji 1,821 in na Portugalskem 1,789 evra. Astronomska cena v Turčiji je posledica enega najvišjih davkov na svetu, ki predstavlja več kot polovico skupne cene. Razlog za to so težave oblasti pri pobiranju davkov v državi, prepleteni s sivo ekonomijo. Prispevkov ne plačuje skoraj polovica delavcev, dohodnino pa plačujejo le štirje odstotki celotnega prebivalstva, zato se oblasti raje odločajo za visoke potrošniške davke. Visok davek je tudi v Italiji, saj ga je tehnična vlada z namenom znižanja primanjkljaja v zadnjem letu zvišala kar za četrtino. Cena na nekaterih črpalkah tako že presega dva evra, eno polnjenje pa stane skoraj 20 evrov več kot pred letom dni. To negativno vpliva tudi na porabo, ki se je v prvem polletju znižala že za desetino. Podobna slika je tudi v Španiji, ki je uvedla najostrejše varčevalne ukrepe v svoji demokratični zgodovini, še bistveno slabše pa se godi Grkom, katerim se obeta celo depresija in skoraj četrtinski upad življenjske ravni.
Med razvitimi državami po poceni gorivu prednjačijo ZDA, ki imajo eno najnižjih cen na svetu, povprečna cena polnega rezervoarja pa je manj kot polovica evropske. Za to ima zasluge tudi nizka obdavčitev, ki predstavlja le okoli desetino prodajne cene, v Evropi pa tudi več kot polovico. Poleg tega so tako ZDA kot Kanada med vodilnimi svetovnimi proizvajalkami nafte, kar seveda dodatno omogoča nizke cene, zaradi visokih dohodkov pa imajo Američani in Kanadčani pri gorivu tudi najvišjo kupno moč poleg štirih članic Organizacije držav izvoznic nafte (Opec). Kombinacija kupne moči, velikih razdalj in avtocentrične kulture pomeni, da sta državi vodilni v svetu tudi po porabi goriva na prebivalca, kjer jim družbo delata še Kuvajt in Luksemburg. Svetovna energetska velesila je vsekakor tudi Latinska Amerika, saj so Venezuela, Brazilija in Mehika v samem vrhu proizvajalk nafte. Po tej zaslugi imajo določeno avtonomijo tudi pri določanju cen, ki so v Venezueli celo najbolj subvencionirane in posledično najnižje na svetu, saj poln rezervoar stane manj kot en evro. Kljub relativni revščini je poraba visoka, kar želijo oblasti malce omejiti, a imajo za to malo možnosti. Poleg negativnih učinkov nižjih subvencij na gospodarsko rast so se prebivalci poceni goriva tako navadili, da so zadnji takšen poskus leta 1989 spremljali nasilni izgredi in na stotine smrtnih žrtev.
Takšnih pa nimajo brazilske oblasti, saj je državni Petrobras v zadnjem obdobju občutno zvišal cene naftnih derivatov. Obenem je najhujša suša zadnjih desetletij v ZDA cene koruze in posledično etanola izstrelila v nebo, kar je za Brazilijo kot vodilno uporabnico biogoriv dodatna slaba novica, saj gospodarska rast že dlje časa ne izpolnjuje pričakovanj.
Azija energetsko izjemno požrešna
Japonska je že tako ena največjih svetovnih porabnic fosilnih goriv, izpad proizvodnje elektrike zaradi jedrske katastrofe v Fukušimi pa je porabo in tudi cene še povišal. Oblasti so zato znova obudile pogovore o davčni reformi, ki bi lahko začela veljati prihodnje leto in bi vključevala tudi uvedbo ogljičnega davka. Sicer pa je visoka obdavčitev pogonskih goriv japonskim avtomobilskim proizvajalcem omogočila, da so že pred leti prevzeli vodilno vlogo v razvoju varčnih in učinkovitih vozil, temu zgledu so sledili tudi Nemci.
Z varčnostjo pa se vsaj za zdaj še ne ukvarja Kitajska kot druga največja svetovna porabnica nafte, kjer vsi trendi porabe zaradi rastočega srednjega razreda kažejo le navzgor, število vozil pa naj bi se s sedanjih 80 milijonov do konca desetletja povzpelo že na 260 milijonov. Cene goriva so sicer državno regulirane z namenom brzdanja inflacije, kar pa ne velja za bivšo britansko kolonijo Hongkong. Slednji ima namreč lastno ustavo, politično ureditev in tudi lastne cene goriva, ki so skoraj enkrat višje kot na celini, kljub temu pa si ga prebivalci zaradi višjih dohodkov lahko privoščijo bistveno več kot preostali Kitajci. Podobno velja tudi za sosednjo mestno državico Singapur, ki ima skupno le za 3355 kilometrov cest, a se vseeno uvršča med deseterico največjih svetovnih uvoznikov nafte.
Zalivske države jahajo naftni val
Savdska Arabija kot največja svetovna proizvajalka nafte ima kar petino vseh svetovnih naftnih zalog, država pa ceno goriv tudi močno subvencionira. Vseeno pa želijo oblasti na dolgi rok prepoloviti lastno odvisnost od nafte in zemeljskega plina ter v naslednjih dveh desetletjih tretjino elektrike ustvariti iz obnovljivih virov, zato obsežno vlagajo v vetrno, sončno in jedrsko energijo. Odkritje nafte v 60. letih je pripomoglo tudi k bliskovitemu razvoju Združenih arabskih emiratov (ZAE) v moderno državo z visokim življenjskim standardom, prizadevanja za diverzifikacijo gospodarstva v zadnjih letih pa so poskrbela, da naftni prihodki predstavljajo le še četrtino strukture BDP.
S podobno strategijo poskuša tudi Kuvajt, kjer naftni derivati predstavljajo skoraj polovico BDP in kar 95 odstotkov izvoza, zato bodo oblasti v naslednjih petih letih investirale več kot 100 milijard evrov za gospodarsko diverzifikacijo. Slabše se trenutno godi le Iranu, ki je kot četrti največji svetovni proizvajalec nafte tudi glavni "krivec" za nedavni trend naraščajočih cen, saj se je proizvodnja kot posledica strogega ameriškega in evropskega embarga zaradi iranskega jedrskega programa na letni ravni znižala kar za tretjino. Obenem je država konec leta 2010 uvedla petletni program znižanja radodarnih subvencij, kar je od takrat pripomoglo k skoraj 21-odstotni inflaciji.
Za večino tretjega sveta bencin še vedno utopija
Povsem na drugem koncu spektra naftne blaginje sta Nigerija in Indija. Čeprav je afriška država med največjimi svetovnimi proizvajalkami, nima lokalno prebivalstvo od tega skoraj nič. Lansko leto je država praktično vse naftne prihodke v višini slabih šest milijard evrov namenila za subvencije, vseeno pa si povprečni Nigerijec zaradi velike revščine gorivo težko privošči. Pogosti so tudi primeri kraje naftovodov, kar občasno privede do ogromnih eksplozij, še mnogo hujši pa je kriminal na gospodarski ravni. Parlamentarna preiskava je namreč pokazala, da so uvozniki goriva od leta 2009 prejeli za več kot pet milijard evrov ilegalnih podkupnin in organi so že napovedali obsežne kazenske pregone. Stanje ni dosti boljše niti v Indiji, ki že dlje časa trpi za kroničnim pomanjkanjem energije. Obsežni izpadi elektrike niso nič nenavadnega, zaradi izjemno nizkih dohodkov pa je za večino državljanov zunaj dosega tudi gorivo, saj morajo za napolnitev enega rezervoarja povprečno delati kar 18 dni. Država z 1,24 milijarde prebivalcev ima posledično najnižjo stopnjo porabe goriva na prebivalca, pomanjkanje energetske politike pa močno vpliva tudi na kakovost življenja.
