Preden je odšla v Etiopijo, je od leta 2000 opravila več kot 30 mesecev terenskega dela v Burkina Fasu. Je avtorica številnih znanstvenih člankov in soavtorica knjige Ordinary Lives and Grand Schemes: An Anthropology of Everyday Religion, ki je nedavno izšla pri mednarodni založbi Berghahn Books.

Sredi toplega dopoldneva smo se z njo pogovarjali o tisti Afriki, ki nikoli ne pride v časopise.

Afrika vzbuja vtis, da ponovno postaja temen kontinent.

Sama jo doživljam kot zelo svetel kraj. Moja izkušnja z Afriko je v celoti pozitivna. To je kontinent, kjer se nikoli ne preneham učiti, čuditi, navduševati in seveda tudi jeziti.

Ampak zdi se, da od tam prihajajo samo slabe novice, pa še te so zelo skope. Vemo, da je vojna v Kongu, oba Sudana sta na robu še ene vojne, Mali in Sahel postajata morda še ena Somalija, Somalija pa je tam, kjer je vedno bila. Kaj se skozi vaš pogled dogaja Afriki?

Kaj se dogaja Maliju, vam ne bom znala dobro odgovoriti. Tudi sama ne razumem. Milica Ansar Dine, ki z dinamitom razstreljuje grobove sufijskih svetnikov, nima zveze s Tuaregi, ki so razcepili državo in razglasili neodvisno državo Azavad. Enači se jih, ker so se pojavili v istem času in na istem kraju. Kot pa sama razumem Nacionalno gibanje za neodvisnost Azavada, ki je razglasilo neodvisnost severnega dela države, MNLA ni organsko povezana z Ansar Dine, ki je združba verskih fanatikov. Drugače jim ne morem reči, četudi se strokovno ukvarjam z islamom in ne maram dajati etiket. Njihovo početje nima zveze z islamom v Maliju, kot ga poznam iz svojih raziskav.

Učinek je pa kar strašen.

Moja osebna in profesionalna izkušnja je drugačna. Kjerkoli živiš dlje časa, začneš videvati tudi napake. Zame je Afrika del tega, kar sem. Brez Afrike ne bila jaz, tam se najdem. V Afriki se dobro počutim, vsaj večino časa. Bolje kot v Sloveniji, čeprav tudi sem rada pridem in je moja institucionalna baza, ki me pri delu v Afriki podpira, v Ljubljani na ZRC SAZU.

Iz Evrope se v Afriki vidi lakoto, vojne, begunce, bedo. Drugega skoraj ni zaznati. Ampak to še zdaleč ni vse. Drugega je v resnici veliko več. Sama nikoli nisem živela v državah, kjer je bila vojna. Če bi živela v Kongu ali Ruandi v času genocida, bi imela drugačne predstave. Krutosti, ki jo vidite iz Evrope, nikoli nisem imela priložnosti izkusiti. Videla sem veliko revščine. Na vsakem koraku pa vidim tudi neskončno kulturno bogastvo, zgodovino, ki je ne poznamo, ker ni pisna. Vidim zanimive medčloveške odnose in bližino, v kateri živijo drug z drugim. Sama sem bolj samotarska, vendar me ves čas obkrožajo ljudje, ki ponujajo svojo družbo. Navdušujem se nad afriško glasbo, nad afriško literaturo.

S čim se poklicno ukvarjate?

Sem socialna antropologinja na Inštitutu za antropološke in prostorske študije na ZRC SAZU, zadnji dve leti pa kot gostujoča docentka predavam na doktorskem študiju na oddelku za antropologijo Univerze v Adis Abebi. Moje raziskovalno delo se vrti okoli dveh tem: prehrana in religija v vsakdanjem življenju. Prehrambne navade me zanimajo v kontekstu vsakdanjega življenja. Ne maram velikih diskurzov in velikih teorij. Zanimata me mali človek in njegova izkušnja. Za doktorat sem raziskovala prehrano v Burkina Fasu. Imela sem naivno predstavo, da bodo ljudje govorili o prehrani tako, kot se o hrani pogovarjajo na Mediteranu. Mislila sem, da bom dobila spomine o pripravljanju jedi v preteklosti. Ko sem prišla tja, sem ugotovila, da ljudje ves čas nekaj kuhajo in jejo, pogovarjajo pa se o popolnoma drugih rečeh in o hrani ne govorijo nostalgično. Na mizi je običajno samo ena jed. Ni predjedi. Ni sladice. V podsaharski Afriki je na mizo dano vse hkrati. En velik lonec in vsi zajemajo iz njega. Vsi jedo skupaj. V Etiopiji kot znak posebne naklonjenosti včasih drug drugemu dajo z roko grižljaj v usta.

To je bolj podobno hedonizmu kot antropologiji.

Ne, ne. To je resno raziskovalno delo. Hrana in s hrano povezani dogodki ponujajo vpogled v veliko drugih segmentov življenja. Raziskujem politiko vsakdanjega življenja. Kako se človek znajde med vsemi omejitvami, ki ti jih nalagajo država, vera, revščina, spol, starost. Zanimalo me je, kako ljudje krmarijo med temi omejitvami. Kako si predstavljajo svojo prihodnost, kaj si želijo, kaj so njihovi upi. Kakšne aspiracije imajo. V to se vključi vera. V podoktorski raziskavi, ki jo je financirala Agencija za raziskovanje RS, sem v Burkini preučevala vlogo islama v vsakdanjem življenju. V Burkini so muslimani, pa pijejo pivo, konec ramadama je velik praznik, pa so gostilne polne ljudi. Najprej sem pomislila, da so ateisti, pa sem hitro videla, da se motim. Ideja, da ne bi bilo boga, se jim zdi nekaj groznega. Vera in alkohol pa se ne izključujeta, ker vera ljudem ne preprečuje, da ne bi počeli stvari, ki jih vera ne odobrava.

So grešniki kot mi?

Da. In zavedajo se, da so grešniki. Poskušajo najti svojo pot. Začela sem se ukvarjati s tem, da ljudje ne molijo in odlašajo s pobožnostjo. To ne pomeni, da niso verniki. Zanimalo me je, kako to upravičijo v družbah, ki uradno zahtevajo spoštovanje pravil. Ko sem intervjuvala imame, mujezine in učitelje v koranskih šolah, so mi rekli, da so pravila sicer stroga, ampak življenje je pač tolerantno, sicer ga je težko živeti. Ekstremisti v Maliju sedaj podirajo vse, kar po njihovem ni muslimansko. To je popolnoma v nasprotju z resničnim življenjem velike večine. V te kraje se vedno znova vračam. Zanimajo me vera, hrana in pričakovanja prihodnosti.

V katerem jeziku se sporazumevate?

Govorim dva afriška jezika in evropske jezike, ki jih je v Afriki zapustil kolonializem. V Etiopiji sem zadnji dve leti učila na univerzi, tako da sem imela zelo malo priložnosti raziskovati. Zdaj znam jezik dovolj dobro, da lahko grem na teren. Ne verjamem, da lahko brez znanja jezika karkoli resno raziskuješ. Zdaj pripravljam raziskavo o ljudstvu Diraše in njihovi prehrani. Šla sem tudi na romanje na pravoslavni sveti kraj, v cerkev sv. Gabriela, ki je znotraj muslimanske vasi Qullubi. Pravoslavni kristjani pridejo v muslimansko vas z različnimi nagibi. Nekateri pridejo samo na veselico, drugi, da bi videli izpolnjene čudeže. Veliko jih pride na dogodek. Povsod so stojnice s pivom, veliko je hrane, od jutra do večera se je in pije, nekateri pa molijo. Je se tudi na dneve, ko bi morali biti postni. Moji najljubši temi, vera in prehrana, se tesno povezujeta.

Zveni kot zelo lepo življenje.

Je lepo in poklicno zelo bogato. Skorajda ne berem več drugega kot afriško literaturo in knjige, ki jih zahodnjaki pišejo o Afriki. V Sloveniji so začeli prevajati afriške avtorje, še vedno pa je v slovenščini malo naslovov v primerjavi s tamkajšnjo produkcijo. Afričani pišejo vedno več. Sploh ne morem več slediti. Še pred petimi ali desetimi leti sem vedela za vse, kar so novega izdali na afriškem kontinentu. Danes je skoraj nemogoče dohajati. Enako je z afriškimi filmi. Ena mojih prvih prelepih izkušenj je bila pred petnajstimi leti, ko sem potovala v Burkina Faso...

In naletela na filmski festival v Ouagadougouju?

Točno to. Ravno je bil FESPACO, vseafriški filmski festival.

To pa je tudi vse, kar o Ouagadougouju vemo.

To je veliko. Od leta 1969 je februarja v prestolnici Burkina Fasa vsaki dve leti festival afriškega filma. Čeprav tudi v Afriki zapirajo kinodvorane in prevladujejo majhni televizijski centri, kjer ljudje gledajo video, je skrajno uspešen. Vse mesto živi za festival. Nekaj dvoran je klimatiziranih, veliko pa je odprtih kinematografov na prostem. Ciné Oubri na ulici Patricea Lumumbe je moj najljubši kino. To je star odprt kino z arhitekturnimi elementi, ki spominjajo na art decó. Sediš pod zvezdami na najbolj neudobnih stolih na svetu. Če se nisi zaščitil proti komarjem, si ves popikan. Ampak tam gledati filme je kot v pravljici. Celo mesto se lepo obleče in živi za festival.

Filmov je ogromno. V evropskih kinodvoranah jih vidiš zelo malo, v večini afriških držav pa tudi ne. Jih ne vrtijo. Moraš priti v Ouagadougou in si jih tam ogledati. Vrtijo filme iz vse Afrike in filme afriške diaspore. Tam sem srečala Dannyja Gloverja, ki je ambasador afriškega filma. Ouagadougou je sicer vsako leto večji in ni več tako varen, kot je bil pred petnajstimi leti, še vedno pa je mogoče plesati na ulicah. Je pa res, da so me leta 2007 tam prvič oropali. S kolegom sva po predstavi iskala restavracijo, zašla sva v temno ulico, kjer so mi pobrali torbico s telefonom in filmskim abonmajem. To je bila edina resnično zoprna izkušnja, ki sem jo imela v Afriki. Na policijski postaji je bilo še bolj zoprno. Policisti so slabo plačani in če jim ne daš denarja za bencin, se sploh ne premaknejo.

Katere afriške filme bi morali videti?

Sama sem pristranska. Dobesedno sem zaljubljena v Abderrahmana Sissakoja, ki je posnel Življenje na zemlji, Čakanje na srečo, Bamako in Rostov-Luanda. Rostov-Luanda je dokumentarec o Angoli, ki deželo predstavi kot nekaj neskončno privlačnega. Danes tja skoraj ni več mogoče potovati, ker je tako drago. Polna je naftnih družb, hoteli pa stanejo tristo dolarjev na noč. Sissako je zakon. Med burkinskimi filmarji mi je zelo všeč Dani Kouyaté, ker se navezuje na temo konflikta med sodobnostjo in tradicijo, kar je predmet mojih raziskav. Keita: Dediščina tradicionalnih pevcev je prelep film o dečku, ki mu stari pevec pripoveduje zgodbo o nastanku njegovega imena in človeštva. V spominu mi je ostal strašno lep in pretresljiv film Rumena hiša alžirskega režiserja Amora Hakkara. Afriški filmi so počasne predstave za potrpežljive ljudi. Zato v Evropi in Ameriki nimajo veliko gledalcev. Imajo pa močno poetiko. V nekem trenutku so se vsi zapletli v konflikt med mestom in vasjo, tradicijo in sodobnostjo, ki ga večina Afričanov nosi s seboj v glavah. V mestu je sodobnost, h kateri vsi stremijo, potem pa se zavejo, da potrebujejo tradicijo za preživetje.

Kaj Afričani pišejo, če pustimo ob strani klasike, ki smo jih vsi prebrali, Woleja Soyinko, Kena Saro-Wiwo, Coetzeeja, Achebeja in podobne?

Zvezda je mlada Nigerijka Chimamanda Ngozi Adichie. Napisala je Polovico rumenega sonca, ki je izšla tudi v slovenščini. Njen Škrlatni hibiskus pa ni bil preveden. Tako kot mnogi drugi sodobni avtorji je pol produkt Afrike, pol diaspore. Je hčerka univerzitetnih profesorjev, študirala je v Združenih državah. Še vedno je aktualen kenijski avtor Ngugi wa Thiong'o. Ravnokar sem prebrala njegove spomine na otroštvo z naslovom Sanje v času vojne. Govori o odraščanju na kenijskem podeželju še pred osamosvojitvijo. Klasičen primer dobre memoarske literature. V njem preberemo o konfliktu med kolonialnimi in misijonarskimi šolami, boju za neodvisnost, nekaj malega o gibanju Mau-Mau. Ker je pisal kritično o nekdanjem diktatorju Danielu Arapu Moiju, je moral pobegniti iz države. Predava angleško literaturo na univerzi Irvine v Kaliforniji. Od mnogih drugih ga loči dejstvo, da piše v domačem jeziku gikuyu in knjige potem prevaja v angleščino.

Od frankofoncev mi je zelo ljub Alain Mabanckou in njegov roman Črni bazar. On je iz Konga Brazzaville in se vedno norčuje, da je iz tistega Konga, za katerega še nihče ni slišal. To je tisti Kongo, kjer ni vojne. Izdal je kopico zanimivih knjig. Maaza Mengiste iz Etiopije je napisala Pod levovim pogledom, družinsko zgodbo pod komunističnim režimom Mengistuja, kjer opisuje tudi smrt Haileja Selasija. Laila Lalami iz Maroka je napisala knjigo Skrivni sin in Upanje in druge nevarne ambicije. Oboje je sijajno.

Se Kena Saro-Wivo in njegove sodobnike še bere?

Saro-Wiwo se še bere. Jaz sem Soldatka prebrala šele, ko je izšel v slovenskem prevodu. Mojstrsko ga je prevedel Andrej Skubic. Knjiga pa je sploh fenomenalna. Tudi Zaporniški dnevnik je še vedno aktualen. Klasike se seveda bere. Chinua Achebe me je sicer z zadnjo knjigo razočaral. Vzgoja otroka pod britansko zaščito je zgolj zbirka starih govorov in esejev, ki se samo dela, da je knjiga. Človek iz ljudstva pa je še vedno najlepše delo, če hočeš razumeti, zakaj so afriški diktatorji takšni, kot so. Vsi stojijo na dežju. Eden najde zavetje in nikomur ne pusti, da bi z dežja stopil pod streho, ker se boji, da bo spet prišel na dež. Tudi Nuruddin Farah iz Somalije, ki sedaj živi v Capetownu, je izjemen pisec.

Kaj pa John Maxwell Coetzee? O belih Afričanih slišimo vedno manj.

Zadnji plamenčev let Mia Couta je sijajna knjiga, napisal pa jo je belec, ki živi v Mozambiku. Je potomec portugalskih priseljencev. Coetzee je dober pisatelj, o tem ni dvoma. Sramota je mučna knjiga, ampak to je absolutno treba prebrati.

Ali belci sploh lahko še kaj rečejo o Afriki, sedaj ko ima svoje glasove?

To nikomur ne preprečuje, da ne bi o njej pisal. Vprašanje je, s kakšne pozicije pišeš. Če si informiran, če veš, o čem pišeš, pač piši. Vsak nosi s seboj svojo prtljago. Če Afričan piše o Afriki, vidi stvari, ki jih belci ne vidijo. Nekateri belci, ki pišejo o Afriki, vidijo stvari, ki jih domačini ne opazijo. O Etiopiji je odlično pisala antropologinja Camilla Gibb, ki je delala v mestu Harar, četrtem najbolj svetem mestu muslimanov na meji s Somalilandom. Na podlagi antropoloških raziskav je napisala roman o ženskah iz tega mesta. Belka gor ali dol, Sladkost v trebuhu je ena najlepših knjig o Afriki. Afričani iz ameriške diaspore, ki so bili v življenju morda tri tedne na počitnicah v Afriki pri dedku, se zelo furajo na afriško identiteto, češ da oni bolje razumejo kontinent, mi belci pa da ne moremo. Govorim dva afriška jezika, nekdo, ki ne govori niti enega, pa mi bo solil pamet, ker ima afriško kri? Na razumevanje barva kože ne vpliva. Ali veš ali ne veš. Važna je izkušnja in kako dober pisatelj si.

Katera glasba se sedaj posluša?

Navdušena sem nad Senegalcem Youssoujem N'Dourjem. Vedno se šalim, da bi edino pri njem pristala, da bom njegova druga žena. Zahodnoafriška glasba mi je še vedno najljubša. Habib Koité iz Malija je čaroben, pa pokojni Ali Farka Toure. Z Ali Farko sem se enkrat peljala iz Bobo Dioulassoja v Ouagadougou. Podpisal se mi je na cd. Všeč mi je burkinski reper Smockey. Nisem ravno ljubitelj repa, ampak njegovi teksti so sijajni in zelo je kritičen do predsednika. V Etiopiji je dober Mulatu Astatke, ki je na univerzi Berkeley v Kaliforniji dobil častni doktorat za glasbo. V Etiopiji se posluša klasični etiopski jazz iz sedemdesetih, zdaj pa je strašno popularen tudi Teddy Afro. Zakrivil je avtomobilsko nesrečo, za katero so govorili, da je bila sabotaža, ker je kritično pel o pravkar umrlem predsedniku Melesu Zenawiju, in je bil zato zaprt dve leti. To je strašen hit, poslušalo pa bi se vse, kar naredi, ker ima status nacionalnega heroja.

Rada imam Aºo iz Nigerije. Beautiful Imperfection je prav simpatičen pop. Freshlyground, ki so bili na Trnfestu v Ljubljani, so super. Capetown Songs Abdulaha Ibrahima so še vedno lepe. Dober pianist je tudi Kamerunec Ray Lema. Raperja Balojija ne smem pozabiti. Po rodu je iz Konga, živi pa v Belgiji. V Ugandi je mlad kitarist Maurice Kirya. Veliko je novih stvari. Jaz pa sem najbolj srečna, če poslušam Youssouja N'Dourja.

Prav. V Afriki se živi običajno življenje. Kam pa se gre na kavo?

V Adis Abebo. Če hočete dobro tradicionalno kavo ali italijanski espreso, greste v Adis.

H komu pa gremo?

Kamorkoli. Povsod je dobra. Na vsakem vogalu jo dobite. V centru mesta so kavarne, kamor greš na macchiato.

To so za seboj pustili Italijani, skupaj z aparati gaggia z ročnimi vzvodi.

Da. Pri nas na univerzi gospod v menzi še vedno dela kavo na aparatu gaggia z vzvodi. V glavnem pa imajo nove aparate na gumbe. Etiopija nikoli ni bila kolonizirana, Italijani so jo samo za pet let okupirali. Za seboj pa so pustili izraze za avto in za vso vodovodno napeljavo. In svoje razumevanje kave, ki predstavlja super vzporednico etiopskemu razumevanju kave. Macchiato je zelo mlečen, bolj podoben latte macchiato. Če hočeš italijanski macchiato, moraš naročiti tukur macchiato, črni macchiato. Za tradicionalno kavo pa je najbolj enostavno stopiti h katerikoli mali stojnici z džebeno buno. Buna je v amharščini kava. Zunaj centra so majhne sobice, kjer si ženske naredijo majhne taburejčke, s tremi stoli, kjer kuhajo kavo v džebeni. To je lončena posoda za kuhanje kave. Tla posujejo s travo, kavo pa servirajo v zelo majhnih skodelicah. To je najbolj čudovita kava na svetu.

Boljša kot ingverjeva kava v Kartumu?

Nikoli je nisem pila, ker v Sudanu še nisem bila. Najboljšo kavo sem pila v Etiopiji.

Potem tudi ne veste, da je v Sudanu najboljši mango na svetu?

Najboljšega sem jedla v Burkina Fasu. Sokovi pa so najboljši v Etiopiji. Vsaj od teh dvanajstih držav, kar jih poznam. Še 41 jih moram obdelati. Za te, ki jih poznam, pa lahko trdim, da so sokovi najboljši v Etiopiji. Na vsakem vogalu jih delajo. Sok servirajo v velikih vrčkih za pivo v plasteh. Rečejo jim spris in so kot zastave. Spodaj mango, nad njim avokado in tako do vrha. Za petdeset centov dobiš dovolj za celo kosilo. V Etiopiji si to lahko privoščijo, ker je elektrika poceni.

Se lahko strinjava, da je najboljši ananas v Harareju v Zimbabveju?

Ne. Sploh ne. Najboljši ananas dobite v Gani.

Dajte no.

Verjemite. Najboljši ananas na svetu je ob morju med Slonokoščeno obalo in Beninom. V Gani mu rečejo fante, v Burkini pa brazza, ker ga pripeljejo z letalom, ki leti iz Brazzavilla, ananas pa je v resnici iz Benina ali Toga. Je zelen, tako da je videti nezrel, je pa stokrat slajši od vsega, kar dobite kjerkoli drugje. Ima pa eno slabo lastnost. Ko ga okusite, vam noben drug ananas ni več zares všeč.

Se bom umaknil pred strokovnjakinjo. Kam se gre pa jest?

V Etiopijo in Senegal. Palačinka indžera, na katero v Etiopiji dajo širo tagabino, je odlična. To je gosta čičerikina omaka z berbere, malo česna in čebule ter pekočo zeleno papriko karija. To jem vsak dan. Ortodoksni kristjani to jedo dvakrat na teden, ko imajo post in ne smejo jesti nič živalskega, in polovico leta tudi ne. Zato je zelenjavna kuhinja zelo razvita in okusna. Etiopija je za vegetarijance raj. Afričani sicer obožujejo meso, povsod drugod ni prostora za vegetarijance. V Zahodni Afriki tudi v vegetarijanske omake dajo mesne kocke maggi. Za okus, kot rečejo.

V Senegalu pa je riba sijajna. Čebudžen je rižota z ribami in zelenjavo, ki se je razširila v Mali in Burkina Faso. Tam ji pravijo malo zamen, mastni riž, ki je zelo revna izvedba senegalske jedi. Burkinci to jedo na porokah. V Senegalu na obali so dobre ribe. Tudi v Gani. Na Zanzibarju pa je morska hrana sploh fantastična, ker se čuti vpliv Indije in je vse začinjeno s cimetom, kardamomom in indijskimi začimbami. V Etiopiji pa rib sploh ne znajo pripraviti. Vse ribe prežgejo.

Kaj ni tako, da so vsi lačni?

To vas bo presenetilo. Toliko hrane, kot sem je videla na romanju v Etiopiji, nisem videla še nikoli nikjer.