Petinšestdesetletnega poslovneža in nekdanjega guvernerja Massachusettsa, ki ima pod palcem dobrih dvesto milijonov dolarjev, se, upravičeno ali ne, drži sloves elitista, ki ne razume težav običajnih ljudi, ki je pretirano zadržan, ne zna povedati dobre osebne zgodbe in se drži naučene mimike. To prav nič ne pove o tem, ali bi bil lahko uspešnejši predsednik od Obame in kakšen je njegov politični program. A realnost je takšna, da oblika pogosto pretehta nad vsebino. Raziskave denimo kažejo, da govorica telesa ameriških predsedniških kandidatov med televizijskimi soočanji pri neopredeljenih volilcih bistveno bolj vpliva na oblikovanje mnenja o kandidatu kot izrečene besede oziroma program. In tako Romney v noči na petek po našem času ni konkretneje govoril o svoji politiki. Namesto tega je razlagal, kako je mamo vsak dan pričakala očetova vrtnica in kako je vedela, da je nekaj hudo narobe, ko rože enkrat ni bilo. Govoril je o soprogi, ki je skrbela za otroke med njegovimi poslovnimi potovanji, ter se uprl etiketi robustnega delodajalca, ki mu jo lepijo, rekoč, da je družina pomembnejša od vsakega posla. Povedal je, da je tudi sam izkusil težke čase, zato razume Američane, ki so se zaradi krize znašli v stiski. Seveda je tudi kritiziral Obamo, a predvsem se je poskušal pokazati kot človek, ki mu Američani lahko zaupajo. Zaradi njegovih osebnostnih značilnosti in zaradi izkušenj.

Njegov govor je naletel na dobre prve odzive, ker se je z njim brez kakšne napake spoprijel z vsemi očitanimi mu pomanjkljivostmi. Prihodnji teden čaka govor na demokratski konvenciji še Obamo, ki bo verjetno vzel v bran politiko zadnjih štirih let in izostril razlike med njim in Romneyjem, saj se mu javnosti ni treba več predstavljati. Potem pa se bo z zaključkom konvencij obeh strank predsedniška volilna tekma prevesila v sklepni dvoboj. Osrednja tema bo ekonomija, kjer Romney napoveduje zagrizeno zmanjševanje javne porabe in dolga, odpravljanje državnih programov in privatizacijo, denimo Amtraka, ter več davčnih olajšav. Obama se s slednjimi strinja, a ne vsepovprek, saj bi spet bolj obdavčil družine z letnimi prihodki nad 250.000 dolarjev in ukinil olajšave naftnim podjetjem, ne bi pa se odrekel državnim investicijam v gradnjo infrastrukture in v izobraževanje. Veliko se bo govorilo o reformi zdravstvenega zavarovanja za starejše od 65 let in invalide Medicare. Obtožbe, da se ga ogroža, letijo na obe strani. Nekoliko bolj bo v ospredje stopila tudi zunanja politika, čeprav ekonomija, posebej ustvarjanje delovnih mest, ostaja prednostna tema. Zunanji politiki bo namenjeno eno od treh televizijskih soočenj, Romney pa je že v govoru v Tampi pokazal, da bo Obamo prikazal kot popustljivega politika, ki se je šel v svet opravičevat za početje Busha, pustil na cedilu zaveznike (konkretno Poljsko s spremembo načrtov o gradnji protiraketnega ščita), se hotel pogovarjati z Iranom, ki ima po novih podatkih zdaj dvakrat več centrifug za bogatenje urana, in resetiral odnose z Rusijo, ki za zapahe za več let pošilja provokativne glasbenice.

Ameriški komentatorji so se še nedavno pridušali, da gre za eno bolj dolgočasnih predvolilnih bitk v zadnjem času, vseeno pa je pričakovati, da se bo vsaj na televizijah ustvarjalo vzdušje napete tekme, tudi če ta ni tako zelo očitna. Zaenkrat je namreč razbrati, da bi Romneyju moral uspeti veliki podvig, da premaga Obamo. Ankete na nacionalni ravni res kažejo, da sta kandidata praktično izenačena, morda Obama vodi za statistično zanemarljivo odstotno točko ali dve. Toda ameriški volilni sistem je posebnež, ki v skrajnih primerih dopušča celo scenarije, da nekdo izgubi volitve s 75 ali še več odstotki osvojenih glasov, zato te vsenacionalne ankete niso najbolj merodajne. Bush je denimo leta 2000 dobil manj glasov kot Al Gore, Obama pa je leta 2008 McCaina premagal za sedem odstotnih točk na nacionalni ravni, zato pa ga je povsem povozil po številu elektorskih glasov, ki na koncu edino štejejo. Treba jih je zbrati vsaj 270, Obama pa jih je od 538 dobil 365 ali več kot dve tretjini.

Zares pomembne so razmere v posameznih zveznih državah, kjer ankete kažejo tesno bitko med Obamo in Romneyjem. V ZDA je vsaka zvezna država ločena volilna enota, kjer zmagovalec pobere vse njene elektorske glasove (z dvema izjemama). Trenutno je slika takšna, da je izid negotov v približno desetih zveznih državah, odvisno od anket, v ostalih štiridesetih je zmagovalec bolj ali manj znan. Številke kažejo, da Obama že lahko računa na 230 do 240, Romney pa na 200 do 210 elektorskih glasov. Negotove države bodo razdelile ostalih približno sto glasov, od katerih jih mora Obama za zmago dobiti kakšno tretjino. Za to pa bi mu zadoščala že zmaga na Floridi z 29 elektorskimi glasovi in v še eni srednje veliki zvezni državi. Časa za obrat je sicer še, a če se ne računa na morebitne nepredvidljive dogodke, bo zanj treba poskrbeti. "Ko svet potrebuje nekoga, da stori kaj velikega, potrebuje Američana," je v četrtek rekel Romney v klasičnem primeru predvolilnega poveličevanja Amerike. Če bi ga parafrazirali, bi rekli, da bi bila zmaga republikancev na predsedniških volitvah letos nekaj velikega, Romney pa mora še dokazati, da so se republikanski volilci odločili pravilno, ko so ocenili, da stranka za to nalogo potrebuje prav njega.