"Gospa, ki me je priporočila, me je prosila samo to, da je ne spravim v sramoto." Spominja se, kako je včasih v Italiji prislužen denar veliko pomenil. Bile so še lire, neprimerljivo dragocenejše proti našemu dinarju. Z njimi so se gradile hiše, ženske so bile vse v zlatu. Odkar je na tej in oni strani meje obveljal evro, pravega zaslužka ni več. Zdaj se v Gradiško odpelje enkrat na teden, kjer starejši gospe počisti stanovanje. Zasluži sedem evrov na uro in svojega dela ne dojema negativno. "Naletela sem na dobre ljudi," pravi. Zelo rada bi delala "uradno", a v njeni starosti in v trenutnih gospodarskih razmerah je iskanje službe bržkone misija brez konca.

Na črno prislužen denar čez mejo rešuje marsikatero družino na Primorskem. Predvsem starejše ženske v Italiji iščejo svojo, največkrat edino priložnost. Ali pa s tem bežijo od slabo plačanih in izčrpavajočih gostinskih poklicev. Druge za dodaten zaslužek, tretje začasno, četrte, da pobegnejo od doma. Čistijo, likajo, kuhajo, varujejo otroke in negujejo starejše, velikokrat jim delajo zgolj družbo. Redkeje kuhajo, pogosto pa postanejo nov član delodajalčeve družine. A podatkov o tem, koliko jih vsak dan hodi čez mejo, ni. Ne uradnih ne neuradnih.

"To je fenomen, ki ga je težko uštevilčiti. Brez mejnih prehodov je do teh številk nemogoče priti," pravi Jure Gombač iz Inštituta za izseljenstvo in migracije. Številke je za svojo raziskavo omenjenega fenomena iskala tudi sociologinja Ivana Bratož, a kmalu ugotovila, da jih ne bo našla. "To je še vedno tabu tema," pravi. "Eden glavnih razlogov za 'tabuiziranost' je dejstvo, da delajo družinske delavke v polju sive ekonomije. Ker gre za delo na črno, praktično ne obstajajo nikakršne kvantitativne evidence, ki bi prikazovale, kakšen je dejansko delež Primork, ki svoje gospodinjske in druge storitve prodajajo čez mejo." Ko so pred leti v Sežani razmišljali o vzpostavitvi avtobusne proge do Trsta, so imeli v mislih predvsem njih, a se je na koncu izkazalo, da imajo drugačne, svoje utečene poti.

Tržaška zgodovinarka dr. Marta Verginella s filozofske fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da je tudi v Italiji nadzor oblasti v zadnjih letih postal strožji, vendar so organi pregona veliko bolj pozorni na nezakonite priseljence kot pa na dnevne obmejne delovne migrante. "Poleg tega so vselej bolj pozorni na tiste sektorje sive ekonomije, v katerih se zaposluje moška delovna sila. Večji nadzor izvajajo le nad zaposlovanjem negovalk. Bodisi zaradi večjega dohodka, ki ga imajo te v primerjavi s hišnimi pomočnicami, bodisi zaradi zahtevnejših delovnih pogojev, ki nemalokrat sprožijo konflikt med delojemalko in delodajalcem," pojasnjuje Verginella.

Marija se z italijanskimi organi pregona iz oči v oči ni soočila nikoli, priznava pa, da ji je teh deset let dela na črno pognalo že veliko strahu v kosti. Ko so se karabinjerji pripeljali pod hišo njene delodajalke, nato pa ji vso pot od Gradiške proti Gorici vozili za petami, je bila prepričana, da je z njeno kariero konec. Nato so zavili v stransko ulico. Na splošno velja, da se italijanska policija s slovenskimi dnevnimi migrantkami ne ukvarja in tudi pred desetletjem sprejet italijanski zakon o omejevanju dela na črno jim ni prinesel težav. "Res nas spregledajo, saj bi nas sicer lahko čisto enostavno ujeli. Kje ste že videli, da pride v četrtek dopoldne samo v eno ulico na obisk deset Slovenk s slovenskimi registrskimi tablicami na avtomobilih," pravi še ena od Slovenk, ki prav tako hodi enkrat na teden čistit v Gorico.
Kriza tudi pri delu na črno

Kriza tudi delu na črno ni prizanesla. Marija je še nedolgo tega hodila čistit k trem družinam. In tako kot so zgubljali službe njeni delodajalci, je delo izgubljala tudi sama. Pustili pa so ji ključ njihovih vhodnih vrat. Za čas, ko se razmere obrnejo. Zato Marija glede na to tudi težko verjame, da bi imele naše ženske, ki v stečajih izgubljajo službe, kaj veliko možnosti za delo čez mejo. Tudi Verginella opaža, da gospodarska kriza v Italiji zmanjšuje potrebo po plačani hišni pomoči, a po drugi strani vidi nove priložnosti. "Porast starejšega upokojenega prebivalstva tako v Trstu kot Gorici oblikuje novo povpraševanje po negovalkah in plačani hišni pomoči," pravi. S tem se strinja tudi Bratoževa, ki še eno od možnosti vidi v slabo razvitem sistemu varstva otrok v Italiji. "Glede na to, da se tako kot v Sloveniji tudi v Italiji družbeni status niža, je pomembno vprašanje, kako bo gospodarska recesija vplivala na ta fenomen. Po eni strani bi to pomenilo, da bodo Italijanke manj najemale slovensko plačano gospodinjsko pomoč. Po drugi strani pa je fenomen pri njih že tako ukoreninjen, da ga bodo zagotovo ohranile ne glede na zniževanje socialnega statusa - le v kakšni meri, je v tem trenutku nemogoče odgovorili. Po vsej verjetnosti se bodo mlade slovenske ženske ali "donne", kakor jim pravijo v Italiji, v času vse večje gospodarske krize ponovno intenzivno obračale na italijanski trg, kjer so za isto delo bolje plačane kot v Sloveniji, povpraševanje je večje, predvsem pa je to delo veliko bolj pozitivno sprejeto in cenjeno kot v Sloveniji," razmišlja Bratoževa.