Gonilno silo odločanja v EU in še posebej v območju evra predstavlja nemško-francoska naveza, čeprav se stališča bolj varčevanju naklonjene Merklove in francoskega predsednika Francoisa Hollandea, ki v boju s krizo v večji meri izpostavlja potrebo po ukrepih za spodbujanje rasti, pogosto razlikujejo.
A v snovanje rešitev se v vse večji meri vključujejo tudi drugi ključni evropski voditelji, še posebej italijanski premier. Nekdanji evropski komisar je postal nekakšen posrednik med stabilnimi članicami evrskega območja na eni strani ter šibkejšimi in z dolgovi obremenjenimi gospodarstvi, kot sta njegova Italija in Španija, na drugi strani.
V torek zvečer se je tako Monti mudil v Bruslju, po pogovorih z Merklovo pa ga prihodnji teden čaka še srečanje s Hollandeom, s katerim se je nazadnje sestal pred le mesecem dni.
Monti se mora sicer v primerjavi z Merklovo in Hollandeom ubadati predvsem s težavami doma, zaradi katerih je bil tudi imenovan na čelo tehnokratske vlade, ki pa se ji mandat izteka spomladi. Kot zatrjuje Monti, Italija sicer ne razmišlja o črpanju pomoči iz skladov za reševanje evra (EFSF/ESM), zagotovo pa so pred njo še težki časi.
Italijanski javni dolg naj bi do jeseni presegel 2000 milijard evrov, kar presega 120 odstotkov BDP, obenem pa se državi letos po napovedih Bruslja obeta 1,4-odstotna, po bolj črnih napovedih pa prek dvoodstotna recesija.
