Turčija je v nedeljo začasno zaprla mejo s Sirijo, na sirski strani na vstop v državo čaka na tisoče beguncev. Turčija velikega števila beguncev ne more dohajati in pospešeno gradi nova zatočišča, poudarjajo pa, da več kot 100 tisoč beguncev ne morejo sprejeti. Kako gledate na zaprtje meje?

Mislim, da je turška napoved, da bodo zaprli mejo, deloma stvarno, deloma pa politično motivirana. Po eni strani je Turčija res sprejela že veliko beguncev in je resno obremenjena, po drugi strani pa ima verjetno še precej tozadevnega manevrskega prostora, saj gre vendarle za geografsko veliko, zelo obljudeno in ekonomsko močno državo. Ne pozabimo, da sta Jordanija in Sirija sami sprejeli vsaj 1 milijon beguncev iz Iraka (verjetno pa več). Zato je mogoče domnevati, da Turčija počasi uvaja oziroma pripravlja novo politično-varnostno akcijo.

Turčija je Združenim narodom tudi predlagala ustanovitev tamponske cone v Siriji. Je to že korak v smeri vojaškega posega v Siriji?

Udejanjanje tamponske cone v Siriji bi dejansko pomenilo neke vrste vojno napoved Siriji oziroma sirskemu režimu, saj gre za poseg na suvereno ozemlje Sirije, ki bo moral biti vojaško zaščiten. Povedano drugače, obstaja velika verjetnost, da bo pripeljal do spopadov s silami sirske vlade. Ni mogoče izključiti možnosti, da gre dejansko za prvi korak v smeri vojaškega posredovanja.

Katerih napak svojega predhodnika Anana novi odposlanec ZN za Sirijo Lakhdar Brahimi ne bi smel ponoviti?

Novi odposlanec Brahimi bo imel enako težavno, tako rekoč nemogočo nalogo kot Anan. Ne gre za to, da ne bi ponavljal napak Anana, temveč bolj za to, da Anan kljub svojemu pravilnemu pristopu preprosto ni mogel uspeti. Poslanec je namreč lahko uspešen zgolj v primeru, če lahko uveljavi neko politično, kompromisno rešitev, pri kateri bi morali obe strani popuščati ter iskati kompromis. Ananov načrt sta hoteli obe strani izkoristiti za svoje namene, nobena pa ga ni hotela zares uresničiti. V bistvu je bolj ustrezal režimu, saj načrt ni govoril o njegovi zamenjavi.

Ni se mogoče znebiti občutka, da je predvsem (sicer heterogena) protirežimska stran že v načelu zavračala Ananov načrt, saj tako rekoč od samega začetka poudarja, da mora priti do "zrušitve režima". K temu so jo posredno spodbujale zahodne in sunitsko dominirane zalivske države, ki protirežimske skupine že precej časa izdatno oborožujejo. Več ko je orožja pri protirežimski strani, bolj je prepričana, da ji ni treba popuščati in iskati kompromisov, saj se zaveda, da ima populacijsko premoč. Torej, če bi hoteli dati resno priložnost Brahimiju, bi morali popolnoma ustaviti dotok orožja in novih borcev v Sirijo, kar pa je precej nerealno pričakovati. Orožja je že tako ali tako pri protirežimcih veliko.

Kakšna je vaša ocena nadaljnjega dogajanja v Siriji?

Proces, katerega namen je destabilizirati Sirijo, sprožiti državljansko vojno in zrušiti režim ali fragmentirati državo, se je že dolgo nazaj začel odvijati. Dogajanje v Siriji se bo verjetno le še zaostrovalo, saj je alavitsko dominirani režim, ki ga popolnoma podpira celotna sirska alavitska skupnost, pripravljen bojevati totalno vojno za kolektivno preživetje alavitske oblasti in skupnosti. Ker je dobro oborožen in vse bolj koheziven, verjetno ne bo kar kolapsiral.

Edina rešitev, ki pa je verjetno že zamujena, bi bila v tem, da bi se vzpostavilo nekakšno sovladje oziroma da bi se o odhodu Bašarja Al Asada, s katerim se identificira celotna alavitska skupnost, razpravljalo šele v dolgoročnejši perspektivi. Alavitska skupnost upravičeno meni, da lahko daleč največ izgubi, saj ji zaradi močnih protialavitskih stališč pri sunitih grozijo večji masakri, izgoni in diskriminacija. Najmanj, kar lahko pričakuje, je debasifikacija in razpustitev varnostnih služb, kar jo bi zelo prizadelo. Nikakor ni mogoče izključiti nastajanja alavitske paradržave na severozahodu Sirije, kar bi pripeljalo do razpadanja enotne države.

Zakaj menite, da do vojaškega posredovanja v Siriji še ni prišlo? 

Do vojaškega posega nemara še ni prišlo zaradi dveh razlogov. Prvič, v VS OZN ne more biti sprejeta tovrstna odobritev, ker jo blokirata Rusija in Kitajska. Drugič, države in akterji, ki rušijo režim in destabilizirajo Sirijo, to uspešno delajo posredno, z oboroževanjem protirežimske strani in pošiljanjem lastnih posebnih enot v državo ter dopuščanjem in spodbujanjem prihajanja borcev, praviloma radikalnejših islamistov, iz celotnega sunitskega sveta.

Bi vojaški poseg sami pozdravili?

Mislim, da bi vojaško posredovanje lahko zgolj še poslabšalo položaj, saj bi se lahko v tem primeru v dogajanje neposredno vpletla libanonski šiitski Hezbolah in Iran, ki sta izjemno živčna, saj se zavedata, da se ruši ozemeljsko povezan lok šiitskih akterjev ter slabi tabor odpora proti zahodno-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Iran lahko pričakuje bolj neposredne priprave na napad nanj. Vojna bi lahko izbruhnila v Libanonu. Eno je gotovo: ni več realnih dobrih rešitev, zgolj še bolj in manj slabe.

V Siriji ob državljanski vojni divja tudi propagandna. Opozicijski aktivisti praktično glede vsake stvari trdijo eno, državni mediji pa drugo - kako sami ocenjujete realnost informacij, ki pridejo iz države?

Res je, v Siriji poteka tudi propagandna vojna. Vsekakor položaj ni tako črno-bel, kot ga skušajo slikati opozicijski aktivisti. Zahodni, korporativno obvladovani mediji večinoma težijo k sprejemanju in spodbujanju takšnega slikanja. Sirija je bila pod basistično vladavino vendarle država arabskega nacionalizma, ki je nasprotovala zahodno-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Nekateri drugi režimi (Irak, Libija), ki so tudi hoteli biti bolj neodvisni, so že zrušeni. Že v izhodišču interpretacij je bil storjen določen trik, saj se je govorilo o "boju sirskega ljudstva za svobodo", ki naj bi ga potem izkoristili zunanji akterji s svojimi interesi.

Toda v "boju za svobodo" je sodelovalo bolj ali manj zgolj arabsko sunitsko prebivalstvo Sirije, medtem ko je bilo jasno, da vsaj sirski alaviti, ki nadzorujejo večino državnega orožja, tako rekoč brezprizivno podpirajo režim. Torej je "boj za svobodo", ki se zdi sam po sebi sicer nesporen, lahko prinesel le krvav državljanski konflikt. Namesto da bi se od samega začetka iskalo nujen kompromis, se je posredno dajalo vso podporo protestnikom. Seveda pa se ni zares upoštevalo, da zahodni akterji nikakor niso pripravljeni enako podpreti bahrajnskih šiitskih protestnikov oziroma da so na delu določena prikrita, manipulativna ozadja. Skratka, proces destabilizacije je potekal precej subtilno. Ali nas ni primer Libije nič naučil?