Tako imenovane borbe čolnarjev so bile v pisnih virih prvič omenjene že leta 1092. "Meseca majnika so priredili mestni očetje ljubljanskim čolnarjem neko čolnarsko tekmo na Ljubljanici ter obljubili troje daril: tovor Vipavca, tri vatle sukna in par nogovic," je pisal že Janez Vajkard Valvasor. Čolnarji na Ljubljanici vse odtlej, že več kot 900 let, prirejajo svoja spretnostna tekmovanja. Le da so borbe medtem z maja prestavili na avgust in lanene majice zavihane pod komolci, irhaste hlače čez kolena, pisane nogavice ter klobuk kastorec zamenjali za nekoliko bolj udobne kopalke. Takrat pa so zbudili tudi precej večjo pozornost meščanov, saj je v soboto za čolnarje navijalo le dva ali tri ducate gledalcev.
V tako imenovani borbi čolnarjev se tako pomerita po dva tekmovalca stoječa na premcu plitkega lesenega čolna, imenovanega ljubljanski brodnik. "S prav takimi so se nekdaj čolnarji prevažali po reki," pove predstavnik organizatorjev borb, Zveze prevoznikov po celinskih vodah, Jože Zalar. Tekmovalca tako poskušata z dolgim kovinskim drogom, ki je na konici oblazinjen, nasprotnika s čolna poriniti v vodo. Udarci ali sunki pod pas in v glavo niso dovoljeni.
"Tekmujem že kakšna tri leta. Avgusta se ob popoldnevih v Ljubljani ne dogaja veliko in zato so borbe čolnarjev še toliko bolj dobrodošla popestritev, še posebej ob tako soparnih dneh," je v mokrih hlačah na ljubljanski Špici razlagal eden izmed borečih se čolnarjev Boštjan Mohorič. Borbo je sicer izgubil, a nič zato, pravi, saj je bolj kot tekmovanje pomembna zabava. Mohorič je eden od dvajsetih tekmovalcev, ki so se letos med seboj pomerili na brodnikih.
V borbi dveh čolnarjev zmaga sicer, ki mu uspe svojega nasprotnika dvakrat poriniti v Ljubljanico. Čolnarji se med seboj izločajo, v finale pa se nazadnje uvrstijo trije. Najmočnejši čolnar je, tako kot v srednjeveških časih, nagrajen s tovorom vina, drugouvrščeni dobi balo blaga, tretji pa pletene volnene nogavice. Največ zaporednih zmag si lasti prav Jože Zalar, ki je tudi letos dokazal, da je nepremagljiv. "Zaradi moje teže me težko kdo premakne," se na račun svoje gotovo trimestne številke kilogramov pošali tudi sam.
Sodeč po pravilih čolnarskih borb, naj bi v vodi pristal le poraženec, a v soboto so v hladno Ljubljanico z veseljem skakali tudi zmagovalci. Da je na ljubljanski Špici javno kopališče, kot je pred leti obljubil župan Janković, bi si ob vsem tem nemara lahko mislil tisti, ki se je v soboto sprehodil tam mimo. "Na tak vroč dan osvežitev nadvse prija," pa so se smejali čolnarji ne meneč se za morebitno nesnago, ki jo je tu in tam po reki prineslo mimo njih.
