Teh pa šole od leta 2010 ne smejo posodabljati. Menjati smejo le tiste učbenike, ki so poškodovani in se jih ne da več uporabljati, ne pa celotnega paketa učbenikov za posamezen predmet, saj bi to preveč stalo. "Večino staršev in tistih, ki odločajo o šolskem sistemu, zanima predvsem to, kako otroke čim lažje in čim ceneje spraviti skozi izobraževalni sistem, ali se otroci pri tem česa naučijo, pa je zanje drugotnega pomena," pravi predsednik odbora za učbenike pri združenju založnikov dr. Miha Kovač. Mnenja o tem, kako to vpliva na znanje otrok, so različna, takšen sistem pa tudi nekaterim učiteljem povzroča preglavice.
"Namesto da bi razvijali nova učbeniška gradiva, prilagojena digitalnemu času, in se pogovarjali o tem, kako ob tem ohraniti pluralnost učbeniške ponudbe, se v Sloveniji že nekaj let obnašamo, kot da je dober edino tak učbeniški sistem, v katerem šola učencem izposoja deset let stare tiskane učbenike," pravi Kovač. Založniki tako trenutno prodajajo stare zaloge in ponatiskujejo delovne zvezke, novih vsebin pa ne delajo.
Bi šlo tudi brez učbenikov?
Z učbeniki, ki so na voljo, se morajo po svoje znajti učitelji. Tisti z daljšim delovnim stažem z neposodabljanjem skladov nimajo večjih težav, ugotavlja ravnateljica Osnovne šole Toneta Čufarja Ljubljana mag. Tanja Grünfeld. "Skozi leta so zbrali dovolj materiala in pridobili praktična znanja in izkušnje, da jim uspe dovolj kvalitetno poučevati tudi ob starejših učbenikih." Težave pa imajo po njenem začetniki, saj sta jim učbenik in delovni zvezek opora pri načrtovanju dela.
Ravnatelj Osnovne šole Prule Dušan Merc je nasprotno prepričan, da so učbeniki samo pripomoček oziroma zunanja opora za poučevanje in učenje. "V resnici je vsaka knjiga učbenik. Ni knjige, ki bi ne bila učbenik." Učbeniki kot nekakšna podzvrst knjige zahtevajo in definirajo metodo poučevanja in strategijo učenja. Dober učitelj in njegov učenec oboje razvijeta predvsem glede na cilje, ki jih hočeta doseči, opozarja Merc. "Uspeta lahko skoraj neodvisno od učbenika." A ponudba na trgu znanja je pri nas po njegovem razdrobljena, množica "diletantskih učbenikov (in knjig) pa je nepregledna".
Ena in ena bo vedno dve
Sicer nove učbenike potrjuje strokovni svet za splošno izobraževanje. Učbenik, ki ga v potrjevanje običajno predlaga založnik, mora biti jezikovno pravilen in ustrezen ter tehnično ustrezen, estetsko in vizualno ustrezno oblikovan. Potrditev po besedah Vincenca Filipčiča, vodje skupine za učbenike, učila in IKT na Zavodu RS za šolstvo pomeni, da se lahko uporablja v šolah, ki izvajajo javno veljavne programe. "Pravo dovoljenje učbeniki pridobijo z izborom učiteljev."
Največ učnih gradiv so po Filipčičevih besedah potrdili za slovenščino, madžarščino kot materni jezik, matematiko, geografijo in angleščino. A Merc je prepričan: "Na trgu učbenikov je zato neskončno število učbenikov, ki so zanič, nepotrebni, odvečni, enako kakor predmeti, ki jih predstavljajo. So samo odraz potrošnike pameti učiteljev, oblasti in družbe." Samo za osnovno šolo je po njegovih besedah ponujenih vsaj 120 predmetov, kar je po njegovem odraz nespameti šolskih oblasti in dela neskončnega števila paradržavnih institucij, ki kreirajo neprestane spremembe, založbe pa jim sledijo. "Vse skupaj je nabuhlo in bi se moralo v času krize sesuti, pa se žal ne bo," je ogorčen Merc.
Učbenikov denimo matematike se ne izdaja na novo zato, ker ena in ena ne bi bilo več dve, ampak zato, ker se bodisi spremenijo učni načrti (kar se v Sloveniji zgodi čez noč in brez razmisleka o stranskih stroških) ali pa zato, ker se spreminja didaktična doktrina, pojasnjuje Kovač. "Današnji otroci imajo zaradi izpostavljenosti digitalnim medijem precej drugačno senzibilnost kot pred desetimi leti. Vsebino in pristope v učbenikih je treba prilagajati tudi takim spremembam oziroma pripravljati ustrezna e-gradiva. Ključno pri dobrem delovanju učbeniškega sistema pa je seveda to, da ima učitelj možnost izbire, kar založnike sili v pripravo čim boljših gradiv," je še prepričan Kovač.
