Peklenski večer se je v Maksimiru začel po pričakovanjih – že ko so nogometaši prišli na zelenico, je del domačih navijačev z žaljivkami obmetaval podpredsednika kluba Zdravka Mamića (sporočili so mu, naj odide iz »svetega Dinama«). Kako razdeljen je klub, so potrdili žvižgi z drugega dela tribun. Poostrena varnost je bila usmerjena predvsem v preprečevanje incidentov, ki imajo podlago v zagrebških razprtijah, za malenkost manj k morebitnim izgredom med navijači obeh klubov. Teh vsaj na stadionu ni bilo.

Tako je bila pozornost lahko usmerjena zgolj na zelenico, kjer o pritisku s strani Dinama ni bilo ne duha ne sluha. A to je bil zgolj uvod. Zagrebčani resda niso velikokrat spletli mreže okoli kazenskega prostora, ki so ga branili Mariborčani, a so bili zato toliko bolj nevarni, ko so (prevečkrat neovirani) izpeljali niz podaj, usmerjenih naravnost proti golu. V deseti minuti se jim je nasmehnila sreča, ko se je po slabem strelu Sammirja žoga odbila na desno stran, kjer se je modrim v prvi polovici prvega polčasa odpirala dvopasovna avtocesta. Žoga je prišla do Domagoja Vide, ki je podal v sredino, Duje Čop, ki je lani v dresu Splita zadeval že proti Domžalam, pa je žogo zabil v gol. Naslednje minute so bile mučne. Mariborčani so delovali raztreseno. Zagrebčani so se sprehodili med vijoličnimi, v zraku pa je visel vtis, da predvsem po zaslugi slovenskih prvakov, ki so Sammirju, Milanu Badelju in soigralcem puščali preveč prostora pri sprejemanju in oddajanju žoge, pa tudi v obrambi niso bili zanesljivi. Posledica sta bili priložnosti Jerka Leka in Čopa, mariborski branilec Arghus pa je žogo po nesreči izbil v vijolično vratnico.

Približno petnajst minut je trajalo, da se je šok po prejetem golu polegel. V nadaljevanju so Mariborčani postajali vse bolj prepričljivi. Žoga je tekla od noge do noge, natančne podaje so bile vse pogostejše. Tako jim je večkrat uspelo priti do roba kazenskega prostora, za kar so bili nagrajeni s prekinitvami v nevarni coni. V večini primerov nevarnosti za vratarja Dinama Ivana Kelavo ni bilo, z dvema izjemama. Najprej je po podaji Agima Ibraimija Robert Berić z glavo streljal čez gol, nato je ob koncu polčasa prišla nagrada za ambiciozno igro. Podobno kot ob golu Dinama je imel tudi Maribor nekaj sreče. Goran Cvijanović je na levi strani izvedel prosti strel, žoga pa se je odbila od Badelja, ki je odigral zadnjo tekmo v dresu Dinama na Maksimiru, kajti seli se v Hamburg, in dosegel je avtogol.

Mariborčani so imeli po prvih 45 minutah v rokah imeniten izid in tudi na začetku drugega polčasa jim je kazalo dobro. Dinamo je napadal, a ni bil nevaren, na drugi strani pa se je gostom odpiralo vse več prostora. Prvo lepšo priložnost so imeli Zagrebčani v 65. minuti, ko je bil na desni strani pred Handanovićem sam Pivarić, a je ustrelil mimo gola. Še večjo priložnost je imel tri minute kasneje na drugi strani Berić. Veliko delo je opravil Tavares, ki je preigraval in podal v prazen prostor, napadalec iz Krškega je bil sam pred Kelavo, streljal je mimo vratarja, a za las tudi mimo vratnice. Kazen je sledila v 74. minuti, ko se je znova med strelce vpisal Badelj, a tokrat na pravi strani. Tako je Dinamo povedel, čeprav ni blestel. Mariborčani so bili blizu novemu izenačenju v 77. minuti. Povsem blizu zadetku je bil spet Berić, ki je znova prestrašil Maksimir. Tokrat je ukradel žogo domačim branilcem, a streljal v Kelavo. To je bila zadnja večja priložnost za Maribor, medtem ko je Sammir iz prostega strela zadel vratnico.