Nenadna smrt prevratniškega papeža Janeza Pavla I.

Javno pranje umazanega perila, kakršnemu smo v zadnjih tednih priča v primeru upokojenega nadškofa Urana (navsezadnje pa tudi ob aferi zaradi odtekanja zaupnih dokumentov iz samega papeškega glavnega štaba), je v rimski cerkvi zelo redek pojav, ki običajno govori, da je prišlo do novega zaostrovanja v večnem spopadu tradicionalistov oziroma konservativcev s katoliškimi modernisti. Eden od najbolj dramatičnih obračunov med njimi se je dogajal v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja - na vrhuncu velikega merjenja moči, ki se je začelo dobro desetletje prej na drugem vatikanskem koncilu in končalo oktobra 1978 z velikim porazom modernistov in ustoličenjem poljskega papeža Woytile. O teh dramatičnih mesecih pred nastopom poljskega papeža piše ameriški avtor George Lucien Gregoire v knjigi Umor v Vatikanu, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu. Avtor, podobno kot številni drugi opazovalci dogajanja v rimski cerkvi, je prepričan, da je bil papež Janez Pavel I. po zgolj triintridesetih dneh vladanja umorjen zaradi svojih liberalnih pogledov in reformističnih načrtov. Pa ne le on. V tistem obdobju je nepričakovano in zaradi nepojasnjenih razlogov umrlo kar nekaj zelo visokih predstavnikov vatikanske hierarhije, ki so se spogledovali z idejami prevratniškega Albina Lucianija, papeža Janeza Pavla I. V nadaljevanju objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

Zelo hitra nenadna smrt

Triintrideset dni po izvolitvi je nepojasnjeno umrl. Dne 19. septembra 1978 zgodaj zjutraj so ga našli mrtvega v postelji. Nenavadno je bilo že to, da naj bi prišlo do smrti okoli polnoči, on pa je na postelji sedel v dnevnih oblačilih. Nočna svetilka je bila prižgana in okno je bilo na široko odprto. Sedel je še vedno vzravnano in v rokah je držal zapiske, ki jih je napisal kot škof v Vittoriu Venetu.

Ob pol osmih zjutraj so iz Vatikana javnosti sporočili: "Janez Pavel je umrl sinoči tik pred polnočjo zaradi krvnega strdka v srcu. Okoli pol sedme ure zjutraj ga je mrtvega našel njegov tajnik Magee, ki je prišel v njegovo spalnico, ker se papež ni pojavil na svojem rednem jutranjem obredu v kapeli. Našel ga je v dnevnih oblačilih, v rokah pa je držal Hojo za Kristusom, ki jo je prebiral v trenutku smrti. Takoj je bil poklican kardinal Villot, ki je opravil poslednje obhajilo."

V prvem sporočilu so torej v Vatikanu trdili, da je papež v trenutku smrti bral Kempisovo Hojo za Kristusom. Toda ko so novinarji o tem vprašali balzamerja, ki sta mrtvemu vzela papirje iz rok, sta, ne da bi se zavedala pomembnosti vprašanja, povedala, da je v rokah držal neke svoje stare zapiske, ki so nosili oznako škofije v Vittori Venetu ter nekaj starih časopisnih izrezkov.

Balzamerja sta bila brata Signoracci z bližnje medicinske fakultete. Povedala sta še, da ju je nekaj po pol šesti uri zjutraj pred fakulteto pobral vatikanski šofer - torej uro prej, ko naj bi po trditvah vatikanskega uradnega sporočila sploh našli truplo. Ob prihodu v Apostolsko palačo so jima švicarski gardisti povedali, da naj bi papeža zgodaj zjutraj našla redovnica. Ocenjevala sta, da je bil papež ob njunem prihodu mrtev največ uro ali dve, saj je bilo jutro dokaj hladno, okno v papeževi spalnici je bilo široko odprto, papeževo truplo pa vseeno še vedno toplo.

Novinarji so seveda takoj začeli raziskovati, kdo je zares odkril truplo in so govorili s sestro Vincenzo, redovnico, ki naj bi po pripovedovanju balzamerjev odkrila truplo. Povedala je, da je papež po navadi vstajal med četrto in pol peto zjutraj, ona pa mu je vsako jutro nekaj po pol peti prinašala kavo.

Ko je prvič potrkala na vrata spalnice, ni bilo odgovora. Počakala je kakšno minuto in potrkala še enkrat, tokrat nekoliko močneje. Prepričana je bila, da je papež še vedno v kopalnici, morda zato ker je vstal nekoliko pozneje. Odprla je vrata in vstopila, da bi kavo odložila na nočno omarico. Takrat je videla, da je bila svetilka na nočni omarici prižgana, on pa je bil v dnevnih oblačilih. Vzravnano je sedel na postelji in v rokah držal šop papirjev.

Z glasnim dobro jutro ga je pozdravila, on pa seveda ni odgovoril. Najprej se ji je zazdelo, da zato ker je tako zatopljen v tiste papirje. Da je oblečen sedel na postelji in bral, dokler ni prinesla zajtrka, ni bilo zanj nič nenavadnega.

Lucianija je že spoznala kot veselega, šaljivega in vedno nasmejanega, včasih se je smejal tudi na ves glas. Zato je najprej pomislila, da gre za nekakšno šalo, še posebno ker je imel na obrazu nekako nagajiv izraz. Stopila je proti postelji in rekla: "Prosim, vaša svetost, ne šalite se z menoj na takšen način." Toda ko je odložila pladenj na nočno omarico, je vedela, da je nekaj narobe. Odhitela je iz sobe in stekla po hodniku do Johna Mageeja. Odšel je v spalnico in ugotovil, da je papež mrtev.

Kaj je vedel tajnik

Pričanje se je ujemalo s tistim, kar sta povedala balzamerja. Papež je imel v rokah nekakšne papirje, ne pa knjigo. Toda redovnica je opozorila na še eno časovno neskladje, saj so v Vatikanu uradno sporočili, da so papeža našli mrtvega šele ob pol sedmih zjutraj.

John Magee je bil tajnik že pri Pavlu VI., zdaj pa je služil le začasno. Po navadi novi papež zadrži starega tajnika, Janez Pavel pa je že zelo kmalu po izvolitvi povedal, da bo imenoval novega tajnika, John Magee pa bo začasno ostal kot drugi tajnik in bo poskrbel za nakopičeno pisarniško delo v papeški pisarni.

Zaradi nepravilnosti v uradnem sporočilu so se hitro pojavile govorice, da je imel papež v trenutku smrti v rokah sezname kardinalov, ki naj bi jih zamenjal - sezname, ki naj bi pomenili popolni pretres v cerkvenem vrhu. Čeprav bi bilo dokaj nenavadno, da bi za takšne sezname uporabljal papir z uradnimi oznakami škofije Vittorio Veneto, so se govorice širile kot gozdni požar.

Vsaj avtorju te knjige bi se zdelo veliko verjetneje, da je prebiral katero od razvpitih pisem, ki jih je pisal papežu Pavlu VI., ko je bil še škof v Vittoriu Venetu, denimo tisto, v katerem je zahteval spremembo nauka iz enciklike Humanae Vitae. Vemo namreč, da je v dneh pred smrtjo pripravljal odlok, s katerim naj bi preklical prepoved uporabe kontracepcije. V pismu Pavlu VI. je leta 1968 izrecno predlagal: "Cerkev mora dovoliti ukrepe za nadzor rojstev."

Ker je bilo pismo javno objavljeno, bi se zdelo logično, če bi se želel pred objavo papeške izjave o kontracepciji še enkrat prepričati, da ni v njej nič takšnega, kar bi nasprotovalo takratnemu pismu. To bi pojasnjevalo tudi stare časopisne izrezke, ki jih je imel ob sebi, saj so pismo takrat povzemali vsi vodilni evropski časopisi. Seveda pa bi lahko šlo tudi za osnutke kateregakoli od drugih pisem, ki jih je pisal iz Vittoria Veneta. Denimo o ločitvah in ponovnih porokah, o enakosti žensk v cerkvi ali pa celo o homoseksualnosti - skratka, o celi vrsti vprašanj, s katerimi je še kot škof razburjal ljudi, s katerimi si je zdaj delil Apostolsko palačo in Vatikan.

Prihodnjič: Sprenevedanja, laži, potem pa samo še večni molk