Javnomnenjska anketa je pokazala, da rastoča manjšina – zdaj od 32 do 35 odstotkov – Izraelcev sicer podpira samostojen napad Izraela na Iran, večina pa konfliktu še vedno nasprotuje. Nekateri analitiki se sprašujejo ali se judovska država, ki se je oblikovala v desetletjih oboroženih spopadov, ne boji posledic, ki bi jih občutila, če bi Iran, mogočen in daljni sovražnik, skupaj z islamističnimi zavezniki v Libanonu in Gazi, sprožil več tisoč raket v odgovor izraelskemu napadu.

Obrambni minister Ehud Barak je ocenil, da bi v napadu na Iran umrlo okoli 500 Izraelcev. Tolikšno število žrtev bi bilo boleče za 7,8 milijonski narod, čeprav ne bi bilo podobno poboju enega odstotka Izralecev v času osamosvojitvene vojne leta 1948 in ogromnemu številu žrtev med konflikti leta 1967 in 1973.

Tokrat bi bila razlika predvsem v tem, da bi izraelska vojska pobrala udarce s strani Irana, libanonskega Hezbolaha, palestinske oborožene enote in morda celo Sirije. Sofisticiran raketni ščit bi sicer Izrael v neki meri zaščitil, a rakete, ki bi ga prebile, bi lahko padle kamorkoli in paralizirale gospodarstvo. Civilni minister za obrambo Matan Vilani je za televizijo Israeli Channel 10 dejal, da čeprav domača vojska ni povsem pripravljena, upa, da so z vajami v primeru nevarnosti v zadnjih letih "pri ljudeh spodbudili občutek, da imajo nekoga, ki mu lahko zaupajo."

Drugi razlogi, da se Izraelci obotavljajo glede napada na Iran je odpor, da bi se odtujili od Združenih držav Amerike, ki trenutno stavijo na reševanje sporov s pomočjo diplomacije, in zaupajo v metodo zastraševanja Irana. Izrael naj bi bil edina jedrska sila v bližnjevzhodni regiji (posedoval naj bi čez 200 jedrskih konic). Stali naj bi za številnimi atentati na več iranskih jedrskih znanstvenikov, mnogi judovski državi pripisujejo tudi sabotaže iranskega jedrskega programa.

Napad bi bil močan in hiter

Martin van Creveld, vojni zgodovinar, ki je kritičen do stališča Netanjahujeve vlade, je za Reuters izpostavil slabo pripravljenost Izraela, da bi lahko ustavil Iran že vse od napada Iraka med zalivsko vojno leta 1991. "Več kot dvajset let bojevanja je v Izraelu vzgojil uporniško mešanico agresije in samopomilovanja," je pojasnil van Creveld in se pri tem naslonil na ubite Libanonce in Palestince. Vprašal se je še, ali je izraelska morala pripravljena na ceno vojne z Iranom, kot na primer na ubite pilote.

Upokojeni vodja zračne vojaške enote, ki je vodil izraelsko bombardiranje iraškega jedrskega reaktorja Osirak leta 1981, je Creveldov pesimizem zavrnil. Tudi če bi Iran zajel deset izraelskih pilotov, je poudaril, "imamo 10 tisoč zapornikov, ki jih lahko izpustimo v zameno za pilote. Če se država odloči, da je na kocki varnost naroda, potem je cena že plačana."

Po ocenah nekaterih analitikov bi Izrael poskušal Iran in njegove zaveznice napasti močno in hitro, v upanju, da bi tako skrajšal boj. "Vojna je težka in žalostna, ko je neizogibna, pa bi morali uporabiti vse moči, da ne bi postali njene žrtve," je dejal predsednik Šimon Peres.

Podpora vojni med Izraelci bi lahko postala možna le, če bi domoljubi preglasili skeptike in odpihnili strah pred iranskim odgovorom z raketami. Amos Oz, znani izraelski pisatelj, je dejal: "Mislim, da je napad Izraela na Iran napaka, saj je Iran problem celega sveta."