Premier je doslej sicer nekajkrat sam izkoristil priložnost in okrcal oziroma s pejorativnimi izrazi označil delo novinarjev, ki so do vlade kritični. Še danes je znamenit njegov nastop pred poslanci novembra 2007, ko je pred glasovanjem o zaupnici podrobno obravnaval medije ter novinarsko peticijo, v kateri je bil obtožen poseganja v delo novinarjev.

Politični ekstremizem

Vendar takšni neposredni Janševi nastopi niso pogosti. Njegova stranka SDS svoje boje z drugače mislečimi novinarji in mediji vodi predvsem prek lastne spletne strani ter tednika Demokracija in spletne strani Politikis.si, ki ju združuje založba Nova obzorja. Ta je bila sprva v 46-odstotni lasti SDS in 54-odstotni lasti Dušana S. Lajovica (nekoč upravitelj strani Udba.net), leta 2011 pa je v lastništvo vstopil še zdajšnji odgovorni urednik portala Politikis.si Dejan Kaloh, ki je z vplačilom 1509 evrov prišel do 4-odstotnega deleža. Direktor podjetja je trenutno Mihael Hočevar, po dostopnih podatkih občinski svetnik SDS v Grosuplju. V dveh obdobjih, nazadnje med letoma 2010 in 2012, pa je založbo vodil tudi sedanji generalni sekretar vlade in eden najtesnejših Janševih sodelavcev Božo Predalič.

Politikis, Demokracija in SDS.si so v zadnjih mesecih obračunavali tudi z Dnevnikom. Novinarji so bili označeni že za ekstremiste, leskovo šibo, bruhalnik, AFŽ-jevski agitprop, skojevske novinarje, policaje novinarstva, skrajne levičarje.

Ustvarjanje občutka, da medijski prostor na "levici" definirajo skrajnosti, je ustaljen poskus relativizacije desničarskih idej. Tovrstno obračunavanje z levico - potiskanje levice v retorični "levičarski ekstremizem" - je v Evropi značilno predvsem za nemško skrajno desnico, ki jo obvladuje stranka NPD. Na širši ravni pa gre za podoben mehanizem kot tisti, ki stoji za enačenjem (izenačevanjem) historičnih totalitarizmov, od komunizma do nacizma. Relativizacija družbenega zla bo tako čez slaba dva tedna, 23. avgusta, po vladnem odloku uradno obeležena tudi v Sloveniji.

Retorične delitve sicer niso v Sloveniji nič novega. Kot pravi zgodovinar dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, so bili v 19. in na začetku 20. stoletja, ko so se oblikovale še danes aktualne delitve v slovenski politiki, sramotilni izrazi in blatenje del vsakdanje politične govorice. Razširjali so se s pomočjo medijev.

Že tedaj so se pojavili izrazi, ki "krožijo" še danes: socialdemokrate so obkladali z "rdečkarji", komuniste s "komunarji", liberalce z "liberaluhi". Utečena je bila zmerljivka "frajmasonarji". Vrsta izrazov z negativno konotacijo je nastala na nacionalni osnovi. Madžare so imenovali "aziatski madžaroni", Italijane "lahi" oziroma "lahoni". Na udaru so bili tudi Judje. "Takrat so bili izrazi še močnejši, kot so danes," pravi Zajc. Sovražni govor je bil izrazit. "Občutljivi so bili sicer na moralne meje, denimo na izraze, povezane s spolnostjo. Teh niso uporabljali. Brez težav pa so izrekali to, kar danes velja za sovražni govor." V enem od ljubljanskih časopisov se je denimo v članku pojavil tudi poziv, da je treba nasprotnike "s kamnom potolči". Že tedaj se je kot metoda diskreditiranja uveljavilo tudi očitanje korupcije: klerikalci so denimo ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki ga danes slavimo kot velikega človeka, ves čas obtoževali, da je korumpiran.

Elektronski šank

"Če beremo današnje zapise na internetnih blogih, socialnih omrežjih in v internetnih časopisih, ugotovimo, da so si povsem podobni z debatami, ki so nekoč prevladovale za gostilniškim šankom. So nekakšen 'elektronski šank'," pravi Zajc. Pri tem pa poudarja, da dogajanje "za šankom" ni bilo banalno, saj se je politika prav na ta način ustvarjala - v gostilnah in kavarnah. "V gostilnah je politika z 'mokro metodo' pridobivala volilce in simpatizerje. Predvsem v kavarnah so se dobivali tudi sami politiki. Natančno se je vedelo, katera politična opcija zahaja v kateri lokal." Spletne debate na točno določenih spletnih mestih so tako po Zajčevem mnenju nadaljevanje tradicije gostilniške politike z modernimi sredstvi.

"Vzrok diskreditiranja je vedno težnja po absolutni prevladi 'svoje' politične opcije, kar pomeni vnaprejšnje zavračanje drugačne politične opcije oziroma drugače mislečih," je o tem fenomenu razmišljala dr. Spomenka Hribar. "V demokraciji mora biti središčni prostor načelno odprt, prazen. Začasno ga zaseda pozicija, ki je zmagala na volitvah. Fundamentalisti pa hočejo zasesti prav ta središčni prostor, se pravi prostor pravice in resnice, ki se ju želijo polastiti in o njima odločati." Sociolog in nekdanji predsednik državnega zbora dr. Pavel Gantar pa ugotavlja, da za vse udeležence javne komunikacije, ne le za desne ali leve politike, velja, da se diskvalifikacije lotijo z razlogom - tedaj, ko se nasprotnikov ne morejo lotiti s konkretnimi protiargumenti.