Zaman pišejo vsi pametni ljudje po svetu, zaman tudi tistih nekaj pametnih Hrvatov, zaman so vse debele knjige o krvi in grudi ter vse znanstvene razprave o jeziku, kulturi, zgodovini, religiji in deoksiribonukleinski kislini: na Hrvaškem se o nacionalni identiteti razpravlja samo, kadar kdo s hrvaškim priimkom osvoji medaljo pod tujo zastavo. In, kar je še bolj zanimivo, preneha v trenutku, ko kdo z nenavadnim priimkom - vse nenavadno pa je Hrvatom tuje - osvoji medaljo pod hrvaško trobojnico. To seveda povzroča zmedo, toda Hrvati nikoli ne razpravljajo o stvareh, ki povzročajo zmedo. Razpravljajo samo o stvareh, ki so samoumevne.

Tisto, kar so bila za resne narode pred dvestotimi leti narodnobuditeljska gibanja, so za Hrvate vsaka štiri leta olimpijske igre.

Kot takrat, ko je na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju neki dotlej povsem neznani hrvaški reprezentant nenadoma osvojil zlato medaljo v za Hrvate dotlej povsem neznani smučarski disciplini, imenovani biatlon, tako je pred kratkim na olimpijskih igrah v Londonu doslej povsem neznani hrvaški reprezentant nenadoma osvojil zlato medaljo v za Hrvate doslej povsem neznani strelski disciplini, imenovani trap, ali po domače streljanje glinastih golobov.

In ravno tako, kot je odločitev Jakova Faka, da zamenja pisani kos blaga na jamboru in nastopi za Slovenijo, izzvala široko javno razpravo o nacionalni identiteti, tako je Hrvate zmedlo dejstvo, da se Hrvat, ki je osvojil zlato medaljo v streljanju glinastih golobov, imenuje Giovanni, piše pa Cernogoraz. Toda Hrvati nikoli ne razpravljajo o stvareh, ki povzročajo zmedo.

Giovanni Cernogoraz je dejansko uganka za hrvaške nacionalne identitetarje. Rodil se je v slovenskem Kopru, živi v istrskem Novigradu, piše se Črnogorec, po imenu pa je Italijan. On sam s tem nima kakšnih posebnih težav. Na novinarski konferenci je na vprašanje italijanskih novinarjev vljudno odklonil prevajalca in odgovarjal v tekočem beneškem dialektu ter preprosto pojasnil, da je Italijan, da ima tudi italijansko državljanstvo in da doma govorijo italijansko.

O priimku ga, zanimivo, nihče ni nič vprašal. Od kod bi lahko izviral ta nenavadni priimek Cernogoraz, ki se izgovarja Černogorac, se Hrvati ne sprašujejo preveč. To bi povzročilo preveč zmede, v razpravi o nacionalni identiteti Giovannija Cernogorza pa jih zanima le oklepaj, v katerem piše Croatia.

To je res škoda - to namreč, da Hrvatov ne zanima nič zunaj oklepaja-, saj so zamudili najkrajšo in najbolj veličastno razpravo o nacionalni identiteti, kar sem jih slišal v zadnjih dvajsetih letih.

"Če imate tudi italijansko državljanstvo, zakaj nastopate za Hrvaško?" je Giovannija vprašal novinar rimske La Reppublice.

"Dobro vprašanje. Ne vem," je preprosto, z nasmeškom odgovoril olimpijski šampion. "Na Hrvaškem sem začel trenirati, tu sem se včlanil v klub in strelsko zvezo. Hotel sem že to spremeniti, pa nisem."

Vrli Giovanni je Hrvatom dal najlepšo lekcijo o nacionalni identiteti, kar je kdajkoli niso slišali. Hrvat je skratka postal, ko se je vpisal v hrvaški klub in Hrvaško strelsko zvezo, ker mu je bilo tako pač najbolj pri roki. Hotel je to spremeniti, pa ni. Zakaj ne? Dobro vprašanje, a ne ve. Tako pač je. Ni se mu dalo. Ni se mu zdelo pomembno.

Kajti Giovanni Cernogoraz je športnik, kot človeško bitje se realizira skozi tisto, kar počne in kar je on sam, ne pa skozi tisto, kar so bili njegovi pradedje. Ni se vpisal v Hrvaško strelsko zvezo zato, ker je hrvaška, ampak zato, ker je strelska. Po zapletenih in nerazumljivih pravilih olimpijskih iger pa za zlato medaljo ni dovolj nekakšno državljanstvo, ampak je poleg tega treba zadeti tudi čim več glinastih golobov.

Hrvatom, saj pravim, nič ne pomagajo vse debele knjige o krvi in grudi ter vse znanstvene razprave o jeziku, kulturi, zgodovini, religiji in deoksiribonukleinski kislini. Vsa ta leta so se, reveži, učili, da Hrvat postaneš z velikimi zgodovinskimi procesi - biblijskimi selitvami, slavnimi bitkami, molitvijo bogovom, papeževimi poslanicami, kraljevimi darovnicami, kronami s safirji, ljudskim spominom, prastarim jezikom, debelimi knjigami v aoristu, nacionalnimi programi in čustveno domoljubno liriko-, potem pa se pojavi Giovanni Cernogoraz in z nedolžnim nasmeškom pojasni, da Hrvat postaneš z vpisom v najbližji klub.

Vsa težkozveneča domoljubna retorika, vsa tisočletna domovinska hrestomatija se sesuje ob dveh, treh stavkih tridesetletnika, ki na vprašanje, zakaj nastopa pod hrvaško zastavo, odgovarja preprosto: "Dobro vprašanje. Ne vem."

"Karkoli si kdo misli, streljal sem zase," še dodaja Giovanni Cernogoraz, kot bi hotel nalašč natreti soli v odprto rano hrvaške nacionalne identitete, iz katere se strelja in zmaguje samo za Domovino.

Zato ne bo naključje, če se bo spet, kot v znamenitem primeru Jakova Faka, vprašanje hrvaške nacionalne identitete pretresalo skozi prizmo življenjske odločitve nekega športnika s puško. O nacionalni identiteti se v teh krajih od nekdaj razpravlja skozi muho na puški. Nikoli pa ne vpraša pehote, ki to puško drži.

Pri Giovanniju Cernogorzu, Italijanu s črnogorskim priimkom, rojenem v Sloveniji, je hrvaška - saj ste dojeli - edinole puška.

In če že ni zoprnih sovražnikov s čudnimi priimki, so za nas dobri tudi glinasti golobi.