O pravicah iz pokojninskega zavarovanja se odloča v upravnem postopku (in sicer pretežno po določbah zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, le posamezne specifičnosti tega postopka so urejene še v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ). V tem postopku pa se o pravicah in obveznostih lahko odloča samo z odločbo. Torej, ker gre v tem primeru za poseg v pravice, ne zadostuje nekakšno obvestilo, pač pa je potrebna odločba z vsemi pravnimi učinki, ki jih takšen konkretni upravni akt v našem pravnem redu povzroči.
Načeloma zahtevi ustavnega sodišča ni oporekati, vendar pa nastale situacije zgolj izdaja novih odločb vsaj po mojem mnenju ne rešuje. Postopek za izdajo teh odločb ni dovolj dorečen niti ni pravno konsistenten. Zakaj?
Vsako odločbo je treba izdati po opravljenem in predpisanem postopku; postopek se lahko začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti. Ker zahtev strank v tem primeru ni in jih seveda tudi ne bo, se bo postopek začel torej po uradni dolžnosti, in to najbrž kar skrajšani. Toda kaj bo z odločbami, ki jih prizadeti upokojenci imajo in ki so (to lahko predpostavljamo) večinoma postale že zdavnaj pravnomočne?
Vsakemu upokojencu se prizna pravica do pokojnine in odmeri njena višina z odločbo, ki se izda po postopku, v katerem se ugotovi, ali in v kakšni meri izpolnjuje zakonite pogoje za to. Takšno odločbo imajo tudi vsi z omenjeno potezo zavoda prizadeti upokojenci. Problem v zvezi z izdajo novih odločb pa je, da je večina obstoječih, če že ne vse, postala pravnomočna. Po preteku določenega časa namreč vsaka odločba, s katero je nekdo pridobil določeno pravico, če je nihče v predpisanem postopku ni izpodbijal ali če jo je neuspešno izpodbijal, postane materialno pravnomočna. To pa pomeni, da zaradi pravne varnosti takšne odločbe ni mogoče kar tako enostavno, z neko poljubno novo odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Pravnomočnost je pojem, ki na splošno pomeni nespremenljivost odločenega. Pravnomočnost odpravi negotovost v že urejenih pravnih razmerjih, to je glede priznanih pravic ali naloženih obveznosti, in preprečuje ponavljanje postopka in odločanja o isti zadevi (res iudicata). Če je nekomu priznana pravica s pravnomočno odločbo, v to pravico ne sme nihče posegati.
Ker je od spoštovanja pravnomočnosti v veliki meri odvisna pravna varnost nasploh, je ta institut zavarovan tudi v naši ustavi. 158. člen Ustave RS določa: "Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom." Pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku (in takšne so tudi pokojninske), se v tem postopku lahko spremenijo samo z uporabo izrednih pravnih sredstev. Ta pravna sredstva pa je mogoče uporabiti samo določen čas, v zakonsko določenih rokih (npr. obnovo postopka v treh letih, izjemoma v šestih), po njihovem preteku pa z njimi pravnomočnih odločb ni več mogoče spreminjati. Edino izredno pravno sredstvo, ki ni vezano na rok, je ničnost odločbe, seveda samo če je podan t.i. ničnostni razlog.
Ničnosti razlogi so določeni v ZUP in predstavljajo najhujše napake, storjene v postopku izdaje odločbe, zato je težko verjeti, da bi bilo to sredstvo sploh prišlo v poštev pri odpravi obravnavanih odločb. Možnost uporabe izrednih pravnih sredstev je v tem primeru tako rekoč nična. Pravnomočnih odločb pa v upravnem postopku brez uporabe izrednih pravnih sredstev ni mogoče kar tako spraviti s sveta. Samo z izdajo neke nove odločbe, brez ustreznega postopka in ustrezne pravne podlage, se ne sme kar tako odpraviti pravnomočne odločbe. Vsaj v pravni državi ne.
Poseganje v pravnomočne odločbe je občutljiva zadeva. Razlogi za to morajo biti več kot tehtni. To mora upoštevati tudi zakonodajalec, če želimo govoriti o pravni državi, pravni varnosti, ustavnosti in zakonitosti. Zakonske rešitve, ki so nekonsistentne, pogostokrat nepregledne, v nasprotju z uveljavljenimi pravnimi standardi in v katerih je razkorak med njimi in stvarnim življenjem prevelik, ogrožajo pravno varnost nasploh, povzročajo pravni relativizem, s tem pa ogrožajo tudi stabilnost pravnega in socialnega reda v celoti.
Mag. Slobodan Rakočevič, Ljubljana
