Ali se bo torej Draghi strogo držal mandata ECB, ki centralni banki narekuje vzdrževanje cenovne stabilnosti, kar zahtevajo Nemčija in njeni sateliti, ali pa bo odgovornosti ECB začrtal ekonomsko širše kot njegov jastrebji predhodnik Jean-Claude Trichet. Že prve odločitve sveta guvernerjev pod njegovim vodstvom so dale slutiti, da ECB menjava svoj kožuh, njegove izjave prejšnji teden, da bo evrska centralna banka storila vse, kar je potrebno za rešitev evra, pa to le še potrjujejo.

A, kot pravi rek, pomembna so dejanja, ne besede, kar se je še posebej potrdilo v evropski dolžniški krizi. Ničkolikokrat so evropski voditelji napovedovali odločne in prelomne ukrepe, ki so v politični kombinatoriki med Nemčijo in Francijo ter včasih Veliko Britanijo zvodeneli v neobvezujoče papirnate zaveze ali v prešibke obrambne zidove. Ker ECB še zdaleč ni od politike izolirana in notranje enotna trdnjava, ni presenetljivo, da so se finančni trgi na Draghijeve izjave sprva odzvali fantastično pozitivno, po premisleku pa znova navzeli dvomov in pomislekov.

Sme ugrizniti ali le lajati?

Najbolj kritični opazovalci 65-letnega Draghija vidijo kot psa, ki je zalajal, ne more pa ugrizniti, če mu tega ne bodo dovolili v Nemčiji. In iz Nemčije za zdaj nedvoumnih komentarjev, ki bi napovedovali dokončno "kapitulacijo" nemškega konservativnega pristopa k reševanju evrske krize in transformacijo ECB po zgledu ameriških Zveznih rezerv, ni bilo slišati. Pa čeprav ob vnovičnem poglabljanju krize v Evropi postaja vse bolj jasno, da do luči na koncu tunela, ki jo že menda vidi predsednik italijanske tehnične vlade Mario Monti, pot vodi skozi Frankfurt. Je Draghi z zadnjo izjavo o boju na vse ali nič torej poskušal guvernerja nemške centralne banke Jensa Weidmanna in njegov tabor pritisniti ob zid pred današnjim zasedanjem sveta guvernerjev? Ali pa gre le za napačno interpretacijo Draghijevih besed? Konec koncev je Draghi boj na vse ali nič napovedal v okviru mandata ECB.

Ne glede na različna ugibanja in interpretacije je jasno nekaj - pričakovanja pred današnjim zasedanjem sveta guvernerjev ECB so visoka, in če jih centralni bankirji ne bodo izpolnili, bi znal biti padec izjemno globok. Če centralni bankirji ne bodo postregli z napovedjo obsežnega odkupovanja obveznic perifernih evrskih držav ali kakšnim podobno učinkovitim ukrepom, bo današnji dan v Draghijevem mandatu na čelu ECB zabeležen kot njegov prvi in morebiti usoden poraz. Evrsko območje pa bo na drugi strani zagotovo zabredlo v še globljo krizo. Španija in Italija že dolgo nista več preveliki, da bi padli.

Španija se lahko zahvali le Draghijevim izjavam, da so obrestne mere na njene desetletne obveznice padle nekoliko pod dolgoročno nevzdržnih sedem odstotkov, medtem ko ima Italija zgolj za nekaj desetink več manevrskega prostora.

Tudi veliki lahko padejo

Draghijev soimenjak in sonarodnjak Monti je nekoč dejal, da ga imajo za najbolj nemškega med italijanskimi ekonomisti. Nemška kanclerka Angela Merkel je Draghija ob podpori za predsednika ECB označila za najbolj nemškega med preostalimi kandidati. Monti se je res izkazal za privrženca varčevalnih ukrepov, a hkrati je pri pristopu k reševanju evrske dolžniške krize našel več skupnega s francoskim predsednikom Françoisem Hollandom kot pa z Merklovo. Ob velikih žrtvah, ki jih Berlin zahteva od padlih evrskih držav, na čelu z Grčijo, Monti pričakuje žrtve tudi od Nemčije, ki je s svojo ekonomsko politiko v zadnjem desetletju vendarle tudi doprinesla k makroekonomskim neravnovesjem znotraj evrskega območja. Prav izjemno intenzivno politično udejstvovanje italijanskega premierja na evropskem političnem parketu je deloma omehčalo trda nemška stališča do reševanja krize skozi varčevanje. In prav ta politična ofenziva, zaradi katere Montiju celo očitajo zanemarjanje domačega terena, bi utegnila tlakovati pot za spremembe v politiki ECB.

Konec evrske dolžniške krize danes ni videti nič bližje kot novembra lani, ko je Draghi, pred tem pet let guverner italijanske centralne banke, prevzel vodenje ECB. So pa v tem času močno narasli stroški krize. Za Portugalsko in Grčijo se zdaj v recesiji in rekordni brezposelnosti ter socialni krizi utaplja Španija, slediti pa bi ji utegnila tudi Italija, ki se ji poslabšuje večina makroekonomskih kazalnikov. Oba italijanska super Maria ob tem zagotovo ne ostajata hladna.

Da bi ECB utegnila, po mnenju mnogih pa pravzaprav morala, v razreševanju dolžniške krize prevzeti večjo vlogo, nakazuje tudi slaba ekonomska slika evrskega območja. Dosedanji ukrepi Evropske unije želenih rezultatov, predvsem znižanja pritiskov finančnih trgov na periferne evrske države, niso prinesli. Tako nad Španijo kot Italijo visi vse bolj realna grožnja, da ju bo cena zadolževanja odrezala od virov financiranja. Za lažjo predstavo o razsežnostih problema; za Italijo to pomeni krepko prek 300 milijard evrov manka v refinanciranju dolgov zgolj v letu dni. To je več kot po delnem odpisu znaša celoten javnofinančni dolg Grčije. Evrsko območje je v recesiji, raven zadolženosti evrskih držav v bruto domačem proizvodu narašča, brezposelnost je na rekordnih ravneh in se še povečuje.

Diplomatska manevriranja

Če je Grčija povzročila potres, bosta Španija in Italija cunami. Tega se bojijo tudi na drugi strani Atlantika, zaradi česar tudi od tam prihajajo pozivi evropskim voditeljem, naj vendarle ukrepajo bolj odločno. Draghi, ki je precejšen del svojega izobraževanja in kariere preživel prav v ZDA (med drugim pri banki Goldman Sachs), ima tako na svoji strani močne adute. Na prvi pogled se zdi, da so razmere tako kritične, da Bundesbanka in njeni sateliti vendarle ne bodo pripravljeni staviti na razumevanje finančnih trgov, da je ECB tu za brzdanje inflacije in ne za reševanje finančnih težav držav. A včeraj je nemški guverner Weidmann znova poudaril, da ECB ne sme prekoračiti meje svojega mandata in da se od ECB pričakuje preveč.

Današnje odločitve ECB bodo pokazale, ali je Rimljan Draghi blefiral ali pa ima v rokah resnično močne karte. Če je blefiral in jastrebi ne bodo nasedli, se tako za njegovo kariero kot za evrsko območje obetajo črni časi. Na kocki je veliko. Ne nazadnje sam ugled ECB, ki si ga je centralna banka mukoma pridobila v Trichetovem mandatu. Centralni bankirji finančnim trgom pač ne strežejo z dvoumnimi izjavami. Ker Draghi velja za izjemno spretnega diplomata, je precej neverjetno, da se je v igro spustil s praznimi kartami. Ena teh je zagotovo Monti, ki v teh dneh skeptične severnjake prepričuje o nujnosti skupnega ukrepanja ECB in evrskih reševalnih mehanizmov. Po drugi strani pa bi za komunikacijo vrha ECB s finančnimi trgi utegnila biti problematična prav diplomatska manevriranja. Mogoče je prav vse. Draghi bi utegnil postati eden od rešiteljev evra ali pa eden od njegovih grobarjev.