V Batmanovem primeru gre torej za podvojitev istega lika oziroma njegovo razdvojitev na Brucea Wayna, ki sicer že kot človeško bitje ni navaden smrtnik, ampak bajno bogat dedič, in njegovo nočno preobrazbo - toda niti nadnaravno niti "kafkovsko", marveč tehnološko - v človeka-netopirja, ki se hoče maščevati za nasilno smrt svojih staršev in postane nočna mora za zlikovce. Batman torej ne izpolnjuje le Waynove maščevalne želje, marveč prav kot maskirani iztrebljevalec zla, ki prizadeva navadne ljudi, v ljudskem imaginariju zasede mesto superjunaka, ki je učinkovitejši tudi od policije (in tako lahko predstavlja tudi njeno "kritiko"); toda v batmanovskih serijah se vselej pojavi tudi mogočni zlikovec, ki hoče nič manj kot uničiti mitični megapolis Gotham, tako da Batman v zadnji instanci nastopi tudi kot rešitelj mesta (če že ne človeštva).
In prav s to Batmanovo "odrešeniško razsežnostjo" je odpravljena ali vsaj zakrita tista dvoumnost, ki se drži Batmanovega statusa "wish-fulfillment" junaka: Batman je vendarle Bruce Wayne, ki je pod krinko nekoga drugega vzel zakon v svoje roke. (Gotham je sicer mitično mesto, vendar deluje po ekonomskem modelu kapitalizma in družbeni formi demokracije ter ima policijo s funkcijo varovanja "zakona in reda".) To ima mnoge in zelo različne implikacije, seveda tudi to, da Batman, ki vzame "pravico" v svoje roke, tudi sam postane "zakon".
Dvoumni batmanovski status
Eden izmed virov trdoživosti batmanovskega lika je morda prav v mnogoterosti implikacij, povezanih z njegovim dvojnim in dvoumnim statusom. Tako se je na primer pod vplivom kampanje proti stripovskim superjunakom, češ da popularizirajo fašistične ideje, v 60. letih pojavila ameriška TV-serija, v kateri je Batman postal simbol establišmenta, medtem ko je simpatije "navadnih ljudi" (in gledalcev) užival njegov nasprotnik Joker. V 80. letih je figuro Batmana znova populariziral strip Franka Millerja Vrnitev Črnega viteza, predvsem pa istoimenski film Tima Burtona (1989), ki se je odlikoval z ekspresionistično scenografijo in igro Jacka Nicholsona v vlogi Jokerja kot ciničnega in popolnega zlobneža, toda prepričanega, da je Batmanova zrcalna podoba.
Najnovejši filmski Batman, Vzpon Viteza teme, je tako na prvi pogled kot tudi dejansko produkt težke filmske tehnologije in hollywoodske industrije. Vendar je to tudi avtorski film britanskega režiserja Christopherja Nolana, a ne toliko zato, ker je to že njegov tretji film o Batmanu, kakor pa zato, ker je v svoji trilogiji temeljito predelal batmansko mitologijo in jo deloma povezal s svojimi "tematskimi obsesijami" (zlasti tistimi iz filma Prestige, kjer je temeljni sen iluzionista, da bi v njegovi "atrakciji" vtis realnosti prevladal nad vtisom iluzije).
S svojim drugim filmom o Batmanu, Vitez teme (2008), pa je Nolan nemara želel aludirati tudi na zunajfilmsko realnost oziroma "vojno proti terorizmu", kajpada predvsem s figuro Jokerja (Heath Ledger) kot utelešenja ali kristalizacije "popolnega" in "čistega" terorista, ki ga vodita edino motiv in užitek uničevanja. S svojo režečo se masko je torej Joker nastopal kot emblematična figura Zla, ki presega tako banalno zlo v obliki kriminala (ta ga sicer najame, a to kmalu obžaluje), obenem pa poskuša okužiti tako vse legalne institucije kot tudi navadne državljane oziroma prebivalce Gothama. Toda prav s to težnjo postane Joker tudi dvoumen lik, kolikor njegovo okuženje z zlom poteka kot nekakšen proces "demaskiranja", ki v sleherniku odkriva "potencial zla". Razen tega bi Joker rad Batmana "demitologiziral" (torej razkril njegovo človeško identiteto) in s tem boju proti kriminalu in terorju izmaknil njegovo "nadnaravno" podlago oziroma dimenzijo "višje sile". Toda to si navsezadnje želi tudi Batman sam: mar njegovi plemeniti monologi ne premlevajo o "sestopu z oblasti" oziroma o tem, kako jo hoče predati v zakonite roke?
Ironija kritike korporacij
Nolanov tretji film o Batmanu, Vzpon Viteza teme, se seveda navezuje na oba prejšnja (prvi je Batman: Na začetku, 2005), vendar tudi še neposredneje kot Vitez teme aludira na neko zunajfilmsko realnost. Tukaj se vrhovni zlobec ne imenuje več Joker, ampak Bane, in eno njegovih prvih spektakularnih dejanj je "zasedba Wall Streeta": resda zato, da bi na borzi na hitro opravil sovražni prevzem Wayne Enterprises, toda ko se njegovi možje prebijejo iz borze, obkoljene s policijo, tako, da na motorjih kot talce prevažajo brokerje, je to že videti kot nekaj, kar bi lahko ugajalo "99 odstotkom". Vendar samo za hip, kajti v Banovi režiji ima "zasedba Wall Streeta" in celega Gothama vendarle vse značilnosti "čistega" terorističnega dejanja, ki s karikiranimi potezami spominja na obdobje terorja francoske revolucije. Seveda so Nolana že vprašali, ali je hotel kritizirati gibanje "Occupy Wall Street", kar je odločno zanikal: "Nedvomno bo film spodbudil različne interpretacije o tem, kaj zagovarja in kaj ne, vendar to sploh ni njegov namen. Gre le za to, da se pove zgodba."
Vendar gre Hollywoodu zmeraj za to, celo tedaj, kadar "kritizira" korporacijski kapitalizem. To, da korporacijsko financirana hollywoodska industrija "kritizira" korporacije, namreč ni le ironija, ki jo kapitalizem lahko prenese, marveč se z njo celo hrani. Seveda pa ima ta "kritika" svoje meje, ki jih Nolanov film - naj še tako poskuša zgolj "povedati zgodbo" - jasno pokaže: antikapitalistični komentarji, kot je tisti, ki ga "mačja" tatica Selina (Anne Hathaway) zabrusi Bruceu Waynu (Christian Bale), ko mu Bane na borzi prevzame korporacijo Wayne Enterprises, so lahko čisto simpatični, toda vsaka direktna akcija proti bogatim, vsak poskus revolucionarnega dejanja zoper njihovo oblast lahko vodi samo v teroristično moro.
Toda Nolanov film tudi res "pripoveduje zgodbo", in to prav mojstrsko. In z osupljivi preobrati, kot je zlasti ta, da tisti "absolutni zlikovec", ki je hotel z atomsko bombo uničiti Gotham City, ni Bane, marveč ženska, Miranda (Marion Cotillard), ki izhaja iz legendarne Ra's al Ghulove Lige senc. Sam Batman v eksploziji atomske bombe umre ali pa tudi ne (vsekakor pa že ima naslednika v osebi mladega policaja), toda pomembneje je to, da v finalu prestopi v razsežnost kristusovske figure, čeprav je tudi ta - prav kakor je sam milijonarjeva krinka - lahko krinka kapitalističnega reševanja kapitalizma.
