Ali je res vnos fiskalnega pravila v naš pravni red tako prelomen, kot ga predstavljajo nekateri slovenski politiki, ki bi na to celo vezali glasovanje o (ne)zaupnici vladi?

Na vprašanje, kako smo se lahko znašli v takšni situaciji, lahko odgovorijo le politiki sami. Mislim, da gre predvsem za pomanjkanje družbeno vključujoče in uravnotežene razvojne strategije, ki jo pogrešamo že dolgo časa. Sicer pa so argument, da je takojšen vnos fiskalnega pravila v ustavo nujen za pomiritev mednarodnih finančnih trgov – česar izrecno ne zahteva noben sprejeti evropski akt –uporabili lani jeseni v Španiji.

Kaj je vnos takšnega pravila prinesel Španiji?

Finančnih trgov očitno ni pomiril, danih finančnih zavez Bruslju prav tako skoraj zagotovo ne bodo mogli izpolniti. Izvajajo drakonske varčevalne ukrepe na področju izobraževanja, zdravstva in financiranja regij, izvedli so reformo trga dela. Toda brezposelnost se je po zadnjem podatku Eurostata v Španiji v zadnjem letu povzpela od 20 na skoraj 25 odstotkov. Bančni sektor, ki je lagodno deloval zadnji dve desetletji, ostaja kljub velikanskim državnim in evropskim pomočem nefunkcionalen. Ali ne bi bilo bolje državne in evropske pomoči v večji meri nameniti za neposredno podporo podjetništvu, za zaposlovanja in prekvalifikacije ter za kvalitetne javne storitve?

Slovenska politika se vselej rada primerja s švedsko ...

V zadnjih dveh desetletjih so izpeljali uspešno fiskalno konsolidacijo brez vnosa fiskalnega pravila v ustavo. Dolgoletni predsednik švedskega sveta za fiskalno politiko Lars Calmfors kot dobre izkušnje švedskih prizadevanj za dosego fiskalne konsolidacije izpostavlja dosežen politični konsenz, fiskalno transparentnost in visoko kvalitetno razpravo. H kvalitetni in uspešni fiskalni razpravi kot ključna sodi tudi razprava o kratkoročni in dolgoročni gospodarski rasti. Vsi omenjeni elementi so po Calmforsovem prepričanju pomembnejši za dosego fiskalne konsolidacija kot pa nemški pristop z zavezujočimi pravili in avtomatičnimi korekcijami, sedaj zapisanimi v evropskem fiskalnem paktu. Leta 2010 je Švedska vnesla v svoj proračunski zakon pravilo, da se naj doseže proračunski presežek, vendar zakon ne konkretizira ravni, ta ostaja na ravni politične zaveze. Calmfors še opozarja, da je bila visoka gospodarska rast Švedske v devetdesetih letih posledica velike realne depriciacije tečaja in ne posledica fiskalne kontrakcije.

Katerih strukturnih reform bi se morala najprej lotiti slovenska politika?

Če govorimo o strukturnih reformah pri nas, bi se morali lotiti preseganja dvotirnosti na trgu dela z večjim zavarovanjem za vse atipične oblike dela (sistematična podpora samozaposlenim, za zaposlene za določen čas, za druge oblike atipičnih zaposlitev) in tudi za obrtnike, majhne podjetnike ipd. Sistemska podpora za dostop do kapitala, do tehnologij, znanj in vseh drugih potrebnih virov za majhna in srednja podjetja bi bil naslednji korak. Potrebno bo očitno najti nove poti do financiranja realnega sektorja, predvsem majhnih in srednjih podjetij, ki zaposlujejo skupno največ ljudi in proizvedejo največji delež BDP. Le SID ne more opraviti vsega dela. Končno moramo poglobiti in razširiti dostop do trgov, za kar potrebujemo moderno industrijsko politiko: transparentno, decentralizirano, pluralno in eksperimentalno. Vse to počnejo najbolj uspešne in najbolj konkurenčne regije severno in zahodno od nas, ki se uspešno odzivajo tudi na krizo. Slednje prav gotovo ne verjamejo v religijo prostega trga in poenostavljeno zgodbo uravnoteženih financ kot čarobne paličice za krepitev konkurenčnosti in vključujočega razvoja.

Kako bi se razmere pri nas spremenile, če bi prišlo v tem trenutku do predčasnih volitev, ki jih je z glasovanjem o (ne)zaupnici vladi na nek način napovedal premier Janez Janša?

Dokler se ne bo vzpostavil prostor za kvalitetno, široko in ustvarjalno razpravo o razvojnih možnostih vseh deležnikov v družbi, se zadeve v državi težko spremenijo. Glede ekonomskih in socialnih politik med prejšnjo socialno-demokratsko in sedanjo konzervativno vlado ni bistvenih razlik, oboji so ponotranjili idejo ne-alternativ in se prepustili odvisnosti od mednarodnih finančnih trgov. Oboji so sprejeli filozofijo ekonomskega in socialnega fatalizma, nekoliko se razlikujejo le po hitrosti razgradnje družbene kohezivnosti. O domišljenih, koherentnih razvojnih pobudah ni govora. V tem smislu je bila zamujena lanska volilna kampanja, pa tudi pomlad in ustavna razprava. Okno priložnosti za resnični razvojni preobrat Slovenije pa se dejansko vse hitreje zapira.

O fiskalnem pravilu, državnem holdingu in sanaciji bank bo parlament odločal jeseni. Mislite, da takrat lahko pride do novih premikov?

Ne. Edini pravi premik bi predstavljalo novo široko razvojno zavezništvo v smeri bolj vključujočega, bolj raznolikega in bolj uravnoteženega tržnega gospodarstva in družbe. Prav novih razvojnih zavezništev pa se vladajoče elite, ne le pri nas, temveč povsod po Evropi, bojijo bolj kot nadaljnje koncentracije ekonomske in politične moči v rokah nacionalnih in nadnacionalnih elit. O prihodnosti držav članic in EU bi moral odločati samostojen, neodvisen evropski srednji razred, ta pa je v primerjavi s finančnimi trgi in evropsko tehnokracijo očitno povsem izčrpan in prestrašen.

Kakšne so vaše napovedi za naslednje mesece?

Še naprej bodo verjetno uspešna tista podjetja, ki uspešno in konkurenčno delujejo na mednarodnih trgih ter tanek sloj srednjega razreda, ki pa je prav tako pod vedno večjim pritiskom. Državljani pa se bomo morali, kot v vrsti drugih evropskih držav, očitno zanesti predvsem nase. Zadnji amortizer solidarnosti v času krize predstavlja znotraj družinska solidarnost. Ideja evropskega socialnega modela v smeri krepitve politik vseživljenjskega izobraževanja, širitve ekonomskih in izobraževalnih priložnosti, ki jo je nazadnje zagovarjal Delors, je očitno pokopana. Vse več evropskih državljanov tudi v najbolj razvitih predelih EU, ne le na periferiji, ostaja vse bolj izključenih iz dobrobiti, ki naj bi jih prinesla evropska integracija.