Medtem ko sta Rusija in Kitajska včeraj v varnostnem svetu Združenih narodov še tretjič blokirali sprejetje resolucije o Siriji in je vodja opazovalne misije OZN Robert Mood odpotoval iz Damaska, se sirsko glavno mesto spreminja v pravo bojišče. Spopadi menda potekajo tudi v neposredni bližini vladne četrti, Damask pa zapušča čedalje več prebivalcev. O trenutnih političnih razmerah v Siriji, o silnicah okoli nje, ki določajo dogajanje, in o tem, komu vse bi padec Asada prišel prav, smo govorili z mag. Primožem Šterbencem, strokovnjakom za mednarodne odnose in poznavalcem političnih razmer v muslimanskem svetu.

Kakšen je vaš splošni pogled na dogajanje v Siriji? Kam je namenjena, kaj jo po vašem mnenju čaka?

Državljanska vojna je že po definiciji katastrofa in stvari se bodo verjetno še zaostrovale. Prevladujoče identitete v državi so že nekaj časa religijske, čim pa je v konflikt vpletena religija, ta postane brutalen, trdovraten in težko rešljiv. Skrbeti nas mora predvsem dejstvo, da v roke upornikov vsaj že štiri mesece prihajajo velike količine orožja, medtem ko je alavitska skupnost, ki večinsko nadzoruje državno (režimsko) oborožitev, eksistenčno preplašena in zato izjemno nevarna.

Glede na dosedanje dogajanje Sirijo ne čaka nič dobrega. Nujno je poudariti, da je bila država do izbruha protestov pravzaprav s svojo zunanjo-varnostno politiko edina preostala močna arabska nacionalistična država na Bližnjem vzhodu. V prihodnosti bo v najboljšem primeru preokupirana s svojimi notranjimi, medreligijskimi nasprotji (podobno kot Irak po letu 2003 in Libija od lanskega leta), izključiti pa ni mogoče niti njenega razpada na ohlapno povezane religijsko profilirane entitete. Obstaja tudi možnost maščevalnih pogromov nad pripadniki alavitske skupnosti (morda tudi drugimi pripadniki manjšinskih religijskih skupnosti), slednji pa bi prav zaradi te bojazni lahko poskušali vzpostaviti lastno (para)državno entiteto na severozahodu države, ki je njihovo tradicionalno naselitveno območje.

Asadova oblast že vse od prvega konflikta lansko leto tudi za množične poboje civilistov krivdo vali na "teroristične skupine", ki naj bi to počele zato, da bi očrnile oblast.

Režimsko govorjenje o "teroristih" je v določeni meri zares bombastično in deplasirano, vendar pa vseeno ne smemo biti preveč naivni, saj sirski režim od zunaj že kakšno leto dni bolj ali manj subtilno oziroma odkrito spodkopavajo štirje različni akterji: zahodne države, sunitsko dominirane zalivske države, Izrael in radikalni sunitski islamisti. Zahod želi zrušiti režim zaradi njegove arabske nacionalistične narave oziroma odpora proti poskusom zahodno-izraelske hegemonije nad Bližnjim vzhodom. Sunitsko dominirane zalivske države (predvsem Savdska Arabija in Katar) želijo zrušiti šiitski vplivni pas ("šiitski polmesec"), ki se je oblikoval po letu 2003 in sega od Irana preko Iraka in Sirije do juga Libanona. Izraelu ustreza, da je zaradi burnih dogajanj v Siriji pozornost preusmerjena od palestinskih okupiranih ozemelj, poleg tega pa judovska država verjetno sledi načrtu razbijanja močnih arabskih držav po religijski in etnični črti. Sunitski radikalni islamisti tako rekoč apriorno zaradi doktrinarnih razlogov sovražijo šiite.

Po nekaterih podatkih v Sirijo vsaj že pol leta prihajajo plačanci iz sunitsko dominiranih zalivskih držav in Libije, in sicer iz skupnega štaba Nata in zalivskih držav blizu turškega Iskenderuna. V Siriji delujejo tudi pripadniki posebnih enot in obveščevalnih služb zahodnih in zalivskih držav.

Glede na vse to je resnično zelo težko kar naravnost govoriti, da je za vse pokole odgovoren sirski režim. Na primer prvi pokol v Houli Bašarju Al Asadu nikakor ni ustrezal, kajti v njegovem interesu je bilo uresničevanje načrta Kofija Anana, ki je težišče z zamenjave režima prenesel na koncesije režima - abruptna oziroma šokantna dogajanja mu lahko zgolj škodijo, saj lahko le povečujejo mednarodni pritisk nanj. Indikativno je, da se želi režimu odreči elementarna racionalna presoja v smislu, da bi vedel, kaj mu škoduje. Dogajanja se politično-medijsko slikajo mnogo preveč črno-belo, za pokole pa naj bi bil vedno odgovoren režim. Ni pa mogoče izključiti možnosti, da so vsaj nekatere pokole izvedle različne alavitske paravojaške skupine na svojo roko (brez vednosti režima), kajti alavitska skupnost se zaradi zgodovinsko-religijskih (doktrinarnih) razlogov skoraj panično boji za svojo eksistenco. Marsikateri alavit meni, da bo ubit, če ne bo sam ubijal. Ob tem je nujno dodati, da več kot bo v državo prihajalo orožja za upornike, bolj napadalni bodo alaviti.

Rdeči križ in druge humanitarne organizacije so že pred prvim napadom v Damasku opozarjali, da Sirija ni na robu, temveč je že zakorakala v državljansko vojno. Se s tem strinjate?

V Siriji dejansko že nekaj časa poteka državljanska vojna, pri čemer je nujno dodati, da že dolgo ne obstaja več položaj, ki ga še kar slikajo zahodni in drugi mediji: da povampirjeni režim pobija svobodomiselne civiliste. Nedavni podatki (11.000 mrtvih med civilisti in 4.000 mrtvih pripadnikov državne vojske, pri čemer so med "civiliste" neustrezno všteti tudi oboroženi uporniki) pričajo o tem, da imata režimska in opozicijska stran orožje ter se medsebojno pobijata. Upornike izdatno oborožujeta Savdska Arabija in Katar in zgolj v zadnjih treh mesecih so na primer uničili vsaj 25 državnih-režimskih tankov.

Sirski uporniki so pred dnevi začeli tako imenovano operacijo Vulkan Damask in sirski potres, cilj katere je obkoliti vsa središča/zbirališča provladnih sil in jih z močnim napadom povsem uničiti, prevzeti oblast. Imajo po vašem mnenju uporniki realno možnost za prevzem oblasti?

Že sama omenjena operacija (za katero pa nisem prepričan, da se res dogaja) priča o tem, da nikakor ne gre za spopad med do zob oboroženim režimom in skoraj golorokimi uporniki. Po nekaterih ocenah režim ne nadzoruje povsem že okoli 40 odstotkov naseljenih območij Sirije. Pa vendar prevladujoči diskurz še kar naprej govori o "slabo oboroženih upornikih" in podobno. Že ta razlika med realnostjo in politično-medijskimi konstrukti navaja k razmišljanju o manj vidnih ozadjih. Vsekakor pa je tudi sirski režim še zelo vojaško močan, pomagajo pa mu Iran in iraška šiitsko dominirana oblast ter Hezbolah in Rusija. Tudi podporniki režima (manjšinske religijske skupnosti) so prestrašeni in močno motivirani. Vse to priča o tem, da vojaške rešitve nikakor niso prave rešitve; lahko privedejo le do še bolj strahotnega prelivanja krvi.

Kaj menite o ruskem odnosu do Sirije?

Rusija je skupaj s Kitajsko ob dogajanju v zvezi z Libijo doživela močno geopolitično streznitev. Čeprav sta se obe državi vzdržali pri sprejemu resolucije v varnostnem svetu OZN št. 1973, ki je dovolila zgolj neposredno zaščito libijskih civilistov, so zahodne države skupaj z zalivskimi od samega začetka rušile in zrušile Gadafijev režim. Precej jasno je, da je šlo za zlorabo instituta humanitarne intervencije oziroma odgovornosti zaščititi. V Libiji je šlo za nafto, vodo, ogromna libijska denarna sredstva, liberizacijo ekonomije in ustavljanje prodiranja Kitajske v Afriko. Rusija se zaveda, da bi s padcem sirskega režima izgubila pomorsko oporišče v Tartusu in eno od redkih pravih bližnjevzhodnih zaveznic. Moskva skupaj s svojimi obveščevalnimi službami tudi ni tako naivna, da ne bi videla zakulisnega dogajanja. Boji se tudi močnejše vloge islamistov v morebitnem novem sirskem režimu, kar bi še krepilo določeno islamizacijo Bližnjega vzhoda, to pa bi spodbudilo tudi islamistične tendence na Kavkazu in v sami Rusiji. Skratka, Rusija bo trmasto branila obstoječi režim v Siriji.

Zdi se, kot da iz OZN in Arabske lige ter drugih mednarodnih organizacij vidimo in slišimo veliko opozoril Asadu, a nobenega ukrepanja.

V OZN odločnejše dejavnosti proti sirskemu režimu, kot že omenjeno, blokirata skeptični Rusija in Kitajska. Ni mogoče izključiti možnosti, da bodo zahodne države vojaško posredovale brez odobritve VS OZN (kot v primeru Kosova leta 1999). Toda zdaj to niti še ni potrebno, ker sirski režim uspešno destabilizirajo s podtalno vojno in oboroževanjem upornikov. Mislim, da bi vojaška intervencija še poslabšala razmere, kajti položaj v Siriji je tako širše pomemben, da bi se tedaj v vojno lahko neposredno vmešala tudi Hezbolah (ki je izjemno živčen, ker se boji sunitskega obkoljevanja) in Iran. Tudi v Libanonu bi lahko izbruhnila nova državljanska vojna.

V Arabski ligi pa izrazito prevladujejo sunitsko dominirane države (z naftno bogatimi državami - Savdsko Arabijo, Katarjem, ZAE na čelu), ki so sovražne do šiizma in še posebno do alavitske religije. Arabska liga je zaradi odločne akcije šestih zalivskih sunitsko dominiranih držav pozvala k vojaški intervenciji v Libiji, vedeti pa je treba, da je za libijsko intervencijo glasovalo zgolj devet od 22 članic Arabske lige).

Kaj z vztrajanjem na oblasti sploh želi doseči Bašar Al Asad?

Za vlogo Bašarja Al Asada je treba poznati sirsko nedavno zgodovino. Družina Asad namreč vse od leta 1971 (če ne že od leta 1963) pooseblja sirsko alavitsko skupnost, poleg tega pa jo vsaj do neke mere podpirajo tudi druge manjšinske skupnosti (druzi in kristjani). Torej ne gre toliko za družino Asad, temveč za identificiranje alavitov z njo. Tudi nedavna analiza International Crisis Group je poudarila, da bi bilo o odhodu družine Asad možno razmišljati šele v dolgoročnejši perspektivi. Ali povedano drugače, opozicionalci ne morejo preprosto zahtevati Asadovega odhoda, ker tako z njimi misli zgolj okoli 53 odstotkov prebivalstva (15 odstotkov Kurdov je nekako nevtralnih). Nujni bi bili brezpogojen dialog z režimom in postopne rešitve (vsaj določena kontinuiteta z režimom), če seveda v ospredje postavljamo človeška življenja. Skratka, Sirija je bistveno bolj kompleksna zgodba, kot so zgodbe o "tiranih", ki kar nočejo oditi z oblasti.