Vse se je začelo s pohodom 7000 nacistov in njihove pihalne godbe skozi Altono, ki je veljala za trdnjavo delavskega gibanja. Sprva je vse potekalo mirno, komunisti so mimohod nacistov samo opazovali. Kmalu pa je sledilo zmerjanje, nato pretep in streljanje.

Pohod nacistov skozi Altono

Poskušala je posredovati policija, a ni bila dovolj številčna, da bi lahko ločila naciste od komunistov. Za nekaj ur je na ulicah Altone zavladala državljanska vojna. Med streljanjem sta umrla dva nacista in šestnajst ljudi, ki niso pripadali ne eni ne drugi strani. V svoji knjigi nemški pisatelj Robert Brack pripoveduje o svoji stari mami, ki je stopila k oknu, da bi videla, kaj se dogaja, a jo je nekdo z ulice ustrelil.

Oblasti so takoj obsodile komuniste, da so na policiste in naciste streljali s streh in zgornjih nadstropij. Ta teza se je zdela prepričljiva, saj so komunisti pohodu nacistov skozi Altono močno nasprotovali. Dan prej je bilo mogoče v komunističnem časopisu Hamburger Volkszeitung prebrati: "Jutri, v nedeljo, bo skozi Altono korakala rjava kuga. Antifašistična samoobramba množic mora skupaj z razredno zavednim proletariatom poskrbeti za to, da Altona ne bo postala drugi Eckernförde." V Eckernfördeju so namreč nekaj dni prej nacisti ubili funkcionarja Komunistične partije in dva delavca.

Razpustitev protinacistične pruske vlade

Tri dni po dogodkih v Altoni je tedanji konzervativni nemški kancler Franz von Papen, ki naj bi vodil le prehodno vlado do parlamentarnih volitev 31. julija 1932, razpustil levosredinsko prusko vlado z utemeljitvijo, da ni sposobna poskrbeti za javni mir in red. Oblast v Prusiji, ki je bila tedaj daleč največja od vseh nemških zveznih dežel, je prevzel kar sam.

V razpustitivi pruske vlade, v kateri so bili poleg dveh sredinskih strank še socialni demokrati, zgodovinarji vidijo padec zadnje večje demokratične ovire pri vzpostavljanju avtokratske oblasti, h kateri je ob parlamentarni krizi stremela klika okoli predsednika države Paula von Hindenburga in kanclerja Papna. Vse skupaj se je ne povsem v skladu z njunimi načrti končalo s Hitlerjevim prevzemom oblasti (30. 1. 1933) in uvedbo diktature, še prej pa so nacisti dobili dobro tretjino glasov na parlamentarnih volitvah 31. julija in nekaj odstotkov manj na ponovljenih volitvah novembra, do katerih je prišlo zaradi pat pozicije.

Komunisti so bili grešni kozli

Komaj leto dni po krvavi nedelji je "zaradi umorov v Altoni" posebno sodišče obsodilo na smrt komuniste Bruna Tescha, Walterja Möllerja, Karla Wolffa in Augusta Lütgensa. Vsi so bili obglavljeni že 1. avgusta 1933.

Vendar verodostojnih dokazov, da bi komunisti 17. julija 1932 v Altoni res streljali s streh in zgornjih nadstropij, ni. Kot kažejo primarni viri, so vseh 16 mrtvih oseb, ki niso pripadale nobeni strani, ubili policisti, ki so v paniki streljali na vse strani. V resnici je policija poskušala stvar prikriti tako, da je lastne zločine naprtila komunistom (ki menda sploh niso imeli orožja). V ta namen so po prepričanju zgodovinarja Léona Schirmanna ponaredili dokaze in organizirali kriva pričevanja. Za enega od štirih komunistov je bilo na primer pogubno krivo pričanje enega samega nacista. Sodišče v Hamburgu je leta 1992 ugotovilo, da je v tem procesu prišlo do ponarejanja dokazov, in razveljavilo obsodbo štirih komunistov, ki so zato danes na seznamu žrtev nacizma.

Omenjeni pisatelj Robert Brack, ki meni, da je njegovo staro mamo ubil policist, pa se sprašuje, ali niso krvave nedelje v Altoni namerno sproducirali konzervativni krogi, da bi konzervativna začasna nemška vlada lahko obračunala z dokaj napredno prusko vlado, ki se je odločno zoperstavljala nacistom. V prid tej tezi govori dejstvo, da je kancler von Papen že tri dni pred 17. julijem 1932 od predsednika Hindenburga izsilil odlok, s katerim je bil imenovan za državnega komisarja Prusije, pruska vlada pa razpuščena. Možno je tudi, da je policija tedaj v Altono namerno poslala premalo mož, da bi spopad med nacisti in komunisti potekal bolj neovirano.