Od 26. minute naprej so bila srca polna, natanko tako, kot je mogoče slišati ob petju himne nogometašev Mure. In res se je zazdelo, da Mura večno v ljudeh živi, kot prepevajo Jože Činč in kolegi, čeprav je klub reven kot cerkvena miš in povsem neorganiziran. Tokrat je srca navijačev z zadetkom za vodstvo Mure z 1:0 napolnil Mate Eterović, potem ko mu je z desne strani podal Dragan Jelić. Kazalo je, da se rojeva nov čudež in kasneje so slutnje dobile potrditev.

Še bolj se je zazdelo, da je tako, ko so se napadi Bakuja vrstili, a so bili neuspešni. V njih ni bilo strasti, posebnega naboja, ki so ga na drugi strani kazali nogometaši v črno-belih dresih. Ti so bili sicer od prve minute v podrejenem položaju. Gostje iz Azerbajdžana so napadali, Mura se je branila in iz edine priložnosti v prvem polčasu povedla. A Baku je bil jalov, podobno kot na prvi tekmi. Nekajkrat je sicer bilo nevarno pred vrati Filipa Drakovića, vendar je mladi vratar vse strele ubranil ali pa so gostje storili napako, žogo poslali mimo vrat ali napačno podali.

Pri gostih je bil med najaktivnejšimi Juninho, ki je sprožil prvi nevaren strel s 30 metrov in iz avta podajal v kazenski prostor, na desni strani pa mu je družbo pri prodiranju delal Rodriguez Mercado, ki je poskrbel za nekaj nevarnih trenutkov. A nogometaši tretjeuvrščene ekipe slovenske lige so se borili kot levi in bili ob polčasu nagrajeni s spodbudnimi besedami uradnega napovedovalca: "Ponosni smo na vas." Ni se zmotil, škoda le, da ni nihče ponosen na vodstvo kluba.

Po nekaj minutah drugega polčasa je v igro prišel prvi soboški strelec Nusmir Fajić, ki ga je pred tekmo mučila poškodba. Kasneje se je izkazalo, da je trenerski dvojec Cifer-Ošlaj imel srečno roko, ko ga je poslal na igrišče. Baku je po pričakovanjih še bolj neposredno usmeril napade proti golu, a bil enako nenevaren, minute so tekle in tekle, z njimi pa so bila vse bolj glasna grla, ki so se napenjala v črno-belem taktu.

Še več! V 83. minuti je sledil izbruh navdušenja, kakršnega lendavski stadion ne pomni. Iz tretje priložnosti na tekmi in ob prvem kotu je Nusmir Fajić skočil v zrak kot Blanka Vlašić in z glavo žogo neubranljivo zabil v mrežo. Takrat je bilo vsega konec. Muri je uspel nov, doslej največji čudež, sledilo je nepopisno slavje. Ob vsem, kar so prestali in še vedno prestajajo, so nogometaši Mure napisali še eno poglavje v zgodbi, kakršno lahko ponudi le nogomet. Srečko Katanec bi rekel: Bog vse vidi in kapo dol.