Piše: Edit Rosen*
Tako kot je 19. stoletje spravilo v ospredje pojav histerične ženske, ki jo je zaznamovala pretirana, obolela spolnost, okoli katere se je razvila znanstvena psihiatrija, je 20. stoletje po svetovnem požaru druge svetovne vojne postavilo v ospredje na posebne načine primitivno, neprilagojeno in infantilno osebnost. V ameriški psihiatriji se je izoblikovala tako imenovana skupina B osebnostnih motenj, ki jih zadnji statistični in diagnostični priročnik ameriške psihiatrične zveze opredeljuje kot štiri različne patološke osebnosti: antisocialno, mejno, histrionično in narcistično. Vse naštete vštevajo med simptome tako ali drugače moteno ali nestabilno spolno samoobčutje, izbire in vedenje. Posebno mejna osebnostna motnja v kliničnih raziskavah kaže statistično trdne in visoke povezave s homoseksualnostjo, hkrati pa tudi s travmo v zgodnjem otroštvu. Slednje je nekatere raziskovalce navedlo na misel, da je mejna osebnostna motnja pravzaprav zastaran in zapleten sindrom posttravmatskega stresa, ki mu množično podlegajo prej klinično zdravi odrasli, denimo vojaki, ki so preživeli spopade, preživele žrtve prometnih in letalskih nesreč ter vojnega nasilja in preživele žrtve naravnih ali industrijskih katastrof. Bolestna čuječnost, ki jo bolniki izkazujejo do dejanske ali navidezne zapustitve, razrušen občutek življenjskega smisla, posplošena notranja praznost in groza, neobvladani napadi besa in impulzivno vedenje, ki izziva smrt, celo možganske funkcije in oblike na magnetno resonančnem slikanju kažejo izrazite podobnosti.
Posttravmatski stres
V drugi polovici 20. stoletja so se znanstvene discipline, od psihiatrije, nevropsihiatrije, socialne psihologije, sociologije in antropologije do zgodovinopisja in celo prava, spopadle s pojavom posttravmatskega stresa in njegovega medgeneracijskega prenosa zaradi globalnih posledic druge svetovne vojne. Mladi, ki so vojno preživeli kot otroci in mladostniki, so bili množične žrtve posttravmatskega stresa. Ko so odrasli, so zaplodili do takrat nezabeleženo številno povojno generacijo tako imenovanega baby-booma. Ta generacija je odraščala z zelo zaposlenimi, od vojne prizadetimi starši, zaradi njih so se nepopisno namnožile in razširile vzgojne ter izobraževalne ustanove, da so lahko "pogoltnile" tolikšno število mladih ljudi. Drugi svetovni vojni je sledilo tudi obdobje izjemnega tehnološkega in materialnega razvoja ter blagostanja na Zahodu. Zatem so prišla prevratna šestdeseta leta, ki so prinesla zahtevo po splošni emancipaciji žensk, homoseksualcev, etničnih manjšin, političnega življenja, izobraževanja, splošnega demokratičnega ustroja in mednarodnih odnosov. Podobno in po zgledu gibanja za državljanske pravice Afroameričanov, ameriških staroselcev in ženskega emancipacijskega gibanja so se takrat skoraj povsod po zahodnem svetu homoseksualci organizirali kot politična manjšina. V sedemdesetih letih so s političnim aktivizmom dosegli, da je bila homoseksualnost izbrisana s seznama psihiatričnih diagnoz, homoseksualno vedenje pa iz kazenskih zakonikov v ZDA in Evropi. Dandanes je priznavanje homoseksualnosti in drugih manjšinskih seksualnosti (lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci) kot normalnih variant človeške spolnosti v vsaki zahodni demokraciji nesporno, nadaljuje pa se politični boj za osnovne človekove pravice do poroke, svobodnega načrtovanja družine in posvojitve otrok ter priznanja dednih in nasledstvenih pravic v neheteroseksualnih partnerstvih, zakonih in družinah.
Dedno ali prirojeno
Prav zaradi manjšinske politizacije ostaja vrsta nerešenih dvomov in vprašanj, ki zadevajo fenomen človeka kot takega. Najprej gre za vztrajanje aktivistov, da je neheteroseksualna formacija bodisi dedna (gensko določena), bodisi prirojena (oblikovana med nosečnostjo), ali pa kar oboje. Nobena doslej opravljena raziskava tega ni potrdila, vztrajanje pri genetski ali vrojeni drugačni seksualnosti pa neprijetno spominja na teorije evgenikov, znanstvenih rasistov, ki so Judom, Slovanom, Romom in nebelcem pripisovali genetsko manjvrednost in celo nepopolno človeškost. Drugič, psihiatrična obolevnost, zasvojenosti in uporaba prepovedanih snovi ter samomorilnost so pri neheteroseksualcih nesorazmerno visoki, kar LGBT-aktivisti razlagajo s tem, da imajo pripadniki seksualnih manjšin posebno težavna otroštva in mladost in so nenavadno izpostavljeni družbeni stigmatizaciji. Vendar statistike ne kažejo upada takih obolevnosti, četudi so družinska, družbena in politična okolja dandanes močno ozaveščena glede problematike LGBT in so ekscesi nestrpnosti pravzaprav redkost, politična korektnost pa pravilo. V ZDA mnogi delodajalci zagotavljajo LGTB prijazno delovno okolje, v kampanjah ozaveščanja pa sodeluje celoten izobraževalni sistem. Tretjič, uveljavljena in zapovedana politična korektnost je morda celo na robu kršenja posameznikovih človekovih pravic. Dandanes tako rekoč ni psihiatra ali terapevta v ZDA, ki bi si upal javno razglašati, da je homoseksualnost lahko del posameznikove psihopatologije, da ga lahko zelo moti in jo sam šteje za nezaželeno. Nemudoma so ožigosani kot homofobi. Afirmativna terapija, katere cilj je sprijaznjenje in prilagoditev posameznika na neheteroseksualno identiteto, je postala zapovedana norma.
Zanemarjeno otroštvo
Kljub vsem kliničnim študijam, ki kažejo na vzročno zvezo med denimo mejno osebnostno motnjo, spolno zlorabo v otroštvu in homoseksualnostjo v odraslosti, je doktrina, da zloraba v otroštvu nima nikakršne zveze z neheteroseksualnim vedenjem in izbirami. Take doktrine po svoji naravi omejujejo svobodo mišljenja, raziskovanja in terapije.
Terapevti in teoretiki, ki nasprotujejo ali so skeptični do teorije dednosti ali vrojenosti homoseksualnosti, govorijo o neustreznem, nasilnem in zanemarjenem otroštvu in slabem starševstvu, o neheteroseksualnosti kot prilagoditvi na primarno travmo, o premeščeni seksualnosti. Med njimi so slavna imena, denimo pokojna švicarska psihoanalitičarka Alice Miller, preučevalka otroške travme, ter kontroverzna lezbijka, feministka in zgodovinarka Camille Paglia. Na skrajnem polu neizprosnih stališč do neheteroseksualnosti pa so psihiatri, ki so postali odmevni s tako imenovano reparativno terapijo. Spadajo na skrajni konzervativni verski in politični pol, kar je svojevrstna ironija. Predvsem krščanske religije, ki so poudarjale zaničevanje telesnosti in nečistost vsake spolnosti, razen v zakonu med moškim in žensko, in so zakrivile ničkoliko uničenih otroštev, se dandanes predstavljajo kot v posesti absolutno uspešnega prevzgojnega recepta. Razkritja množičnega duševnega, spolnega in telesnega nasilja nad otroki v katoliški cerkvi, ki so zaznamovala pretekli dve desetletji skoraj povsod po svetu, krščanske verske ustanove in njihovo reparativno duhovnost komajda priporočajo kot kraj razsvetljenega pristopa k psihoseksualnosti. Kako torej razumeti ta politizirani vozel človeške seksualne različnosti?
Prihodnjič: Vloga matere
* Edit Rosen je po izobrazbi in poklicu socialna antropologinja.
