Območje evra je bilo v institucionalnem smislu izrazito slabo pripravljeno na izbruh krize. Evropska unija je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sicer vzpostavila instrument za preprečevanje morebitnih kriz, in to v obliki tako imenovanega Pakta stabilnosti in rasti, žal pa je bil ta pomanjkljiv tako po svojem vsebinskem konceptu kot po mehanizmih odločanja. Popolnoma pa je v originalnem institucionalnem okviru območja evra izostal instrument za reševanje kriz, v kolikor bi do njih že prišlo.

Prelivanje krize

"Ad hoc reševanje" krize v Grčiji, na Portugalskem in Irskem je tako imelo smisel samo pod predpostavko, da se je s temi aranžmaji želelo kupiti čas, ki je potreben za celovito in sistemsko institucionalno reformo območja evra. In to, kar počnemo od maja 2010 do danes, vključno z zadnjim evropskim svetom, ni prav nič drugega kot vzpostavljanje te nove, bistveno spremenjene institucionalne strukture, pri čemer ta proces poteka po dveh načelih. Prvo je popravljanje tistega, kar je sicer bilo vzpostavljeno pred uvedbo evra, pa je delovalo slabo. Drugo načelo pa je vzpostavljanje vsega tistega, kar bi monetarna unija sicer morala vsebovati, pa originalna institucionalna infrastruktura območja evra tega preprosto ni vsebovala.

V prvem obdobju, ki je trajalo od izbruha grške krize maja 2010 do poletja lani in za katerega je bilo značilno, da je kriza zajela izključno relativno majhne periferne države območja evra, so bile sistemske spremembe omejene na temeljito reformo Pakta stabilnosti ter vzpostavitev popolnoma novega mehanizma za reševanje krize, najprej v obliki začasnega mehanizma EFSF in kasneje v obliki stalnega mehanizma, imenovanega ESM. Kljub nekaterim pozitivnim elementom sistemskega reševanja krize v tem obdobju so trgi ocenili te napore kot premalo odločne, necelovite in prepočasne. Pristop, po katerem so nosilci ekonomske politike naredili samo toliko, da preprečijo kolaps (ne pa toliko, da bi povrnili zaupanje trgov), je močno zmanjšal njihovo kredibilnost in s tem povzročil prelivanje krize v osrednje države evra.

Čeprav je bil evropski svet julija 2011 najavljen kot odločilen za reševanje krize območja evra, so trendi na finančnih trgih to kmalu demantirali. Že mesec kasneje, torej v avgustu, ko se je kriza razširila na Italijo in v manjši meri na Francijo ter posledično tudi na banke z velikimi izpostavljenostmi do teh držav, je kriza vstopila v novo in mnogo bolj dramatično fazo. S periferije območja evra se je preselila v njegov osrednji del in tako postala sistemska kriza, ki je začela resno ogrožati ne le obstoj območja evra, temveč tudi stabilnost globalnih svetovnih financ. Še v nečem se je ta faza krize bistveno razlikovala od predhodne. Medtem ko je bila prva faza predvsem kriza suverenih držav, se je v tej fazi preoblikovala v kombinacijo dolžniške krize držav in bančne krize. Šlo je za nekakšen začarani krog, kjer je ena vrsta krize spodbujala drugo in obratno.

Jeseni 2011 so bile države območja evra soočene s situacijo, da bodo za njeno reševanje potrebni bistveno bolj celoviti in globoki ukrepi, kot bi to bilo potrebno, če bi se kriza resnično reševala v njeni prvi fazi. Neukrepanje pa bi dejansko pomenilo odločitev, da se usoda evra prepušča stihiji, kar bi zelo verjetno peljalo v bolj ali manj nadzorovan razpad območja evra in morda tudi EU kot celote. Prav zaradi grožnje izrazito negativnih ekonomskih in političnih posledic, ki bi jih to imelo ne le za evropsko monetarno unijo, temveč za celoten projekt EU, so se bile države članice prisiljene relativno hitro dogovoriti o novi strategiji institucionalnih sprememb za rešitev in dolgoročno stabilizacijo skupne evropske valute.

Premalo celovita in ambiciozna strategija

Ta strategija je temeljila na dveh med seboj tesno povezanih elementih.

Prvi je dogovor o oblikovanju tako imenovanega fiskalnega pakta, s katerim so se države članice zavezale k odpravi primanjkljajev v svojih javnih financah oziroma k vzpostavitvi stanja, po katerem bodo javne finance držav članic v ravnotežju ali v presežku. Sprejeti fiskalni pakt predstavlja jasno potrditev dejstva, da monetarna unija pač ne more dobro delovati na dolgi rok in v zaostrenih gospodarskih razmerah, če ni podprta s tesnim in obvezujočim sodelovanjem držav članic na področju javnih financ.

Čeprav obstaja velika stopnja soglasja o tem, da je vodenje razumnih javnih financ držav članic predpogoj za uspešno monetarno unijo, pa je bil dogovor že od začetka predmet ostrih kritik. Te so šle in še vedno gredo v smeri, da je fiskalni pakt preveč "nemški" oziroma da vsiljuje državam članicam, ki so v zelo različnih situacijah, isti recept, to pa je varčevanje, varčevanje in še enkrat varčevanje. Poleg tega fiskalni pakt ne upošteva dejstva, da je kriza vsaj toliko kot javnofinančna tudi plačilnobilančna, za reševanje slednje pa je nujno potrebno tudi prilagajanje držav s presežkom v tekočem delu bilance, torej zlasti Nemčije.

Drugi element te strategije pa je bila bistveno bolj aktivna vloga ECB pri reševanju krize. Čeprav se ta ni neposredno vključila v reševanje zadolženih držav območja evra, je pod pritiskom mednarodnih finančnih trgov ter po dogovoru držav članic o močni kapitalski okrepitvi bank in dogovoru o sklenitvi fiskalnega pakta vendarle začela z izvajanjem dokaj nestandardnih ukrepov, s katerimi je v evropski bančni sistem vbrizgala dodatno likvidnost v višini preko tisoč milijard evrov.

Čeprav je bila ta strategija ponovno korak v smeri dolgoročnega reševanja krize območja evra, pa je bila znova premalo celovita in časovno ambiciozna. Njeni ključni slabosti, na kateri so v zadnjih mesecih opozarjale tako številne članice območja evra kakor tudi mednarodne finančne institucije in neevropske države članice G-20, sta bili zanemarjanje gospodarske rasti kot ključnega pogoja za dolgoročno in politično vzdržno stabilizacijo javnih financ držav z dolžniškimi problemi ter prekinitev začaranega kroga medsebojne prepletenosti bančne krize in dolžniške krize držav. Rezultati volitev v Franciji in Grčiji ter padec vlade na Nizozemskem so bili več kot jasen signal, da je javnofinančno konsolidacijo, dogovorjeno s fiskalnim paktom, nujno treba dopolniti z ukrepi ekonomske politike, usmerjenimi v hitro krepitev gospodarske rasti, naraščajoči problemi bančnega sektorja v Španiji in tudi na Cipru ter njuna prošnja za finančno pomoč pa so vse bolj odločno zahtevali hitre ukrepe, ki bodo zagotovili prekinitev začaranega kroga med bančno krizo in krizo suverenih držav.

V kontekstu reševanja krize območja evra je najpomembnejša odločitev evropskega sveta iz prejšnjega tedna tista, ki omogoča mehanizmoma za reševanje krize, torej EFSF in ESM, da gresta v neposredne dokapitalizacije bank v območju evra. Z operacionalizacijo te odločitve - ta pa je povezana z vzpostavitvijo centralnega bančnega nadzora z močno vlogo ECB - reševanje bank v območju evra ne bi bilo več odvisno izključno od držav, v katerih so locirane. To pa je seveda ključnega pomena za prekinitev začaranega kroga, v katerem insolventnost bank ogroža solventnost držav, kar vodi v začarani krog bančno-dolžniške krize. Po drugi strani pa ta odločitev pomeni tudi to, da se bodo banke v posamezni državi reševale s "skupnim" denarjem teh držav.

Vrsta odprtih vprašanj

Čeprav odločitev - sprejeta predvsem pod pritiskom naraščajočega problema Španije - nedvomno predstavlja pomemben korak pri reševanju bančne krize v območju evra in vzpostavljanju bančne unije, vrsta operativnih vprašanj ostaja odprta. Naj jih navedem samo nekaj. Kdaj bo odločitev postala operativna, saj je dejansko vezana na vzpostavitev centralnega bančnega nadzora? Kakšna bo nadzorna moč ECB? Kakšno pogojevanje bo povezano z uporabo teh sredstev? Kakšen bo način upravljanja v bankah, ki bodo prejele pomoč iz tega vira? Kakorkoli že, sprejeta odločitev trasira pot k povečanju vloge nadzornika bančnega sistema na ravni območja evra, kar je nedvomno potrebno za dobro delujočo monetarno unijo.

Na dveh drugih pomembnih področjih zadnji evropski svet ni prinesel pomembnejših novosti. Kar se gospodarske rasti tiče, je bil predvsem na vztrajanje Francije res sprejet nekakšen pakt o rasti in zaposlovanju. Žal pa ta že s svojim obsegom v višini okoli enega odstotka BDP ni prav impresiven, pa tudi koriščenje razpoložljivih sredstev je povezano z nizom omejevalnih kriterijev. Do pomembnejših sklepov ni prišlo niti na področju, ki se delovno imenuje fiskalna unija, kjer se Nemčija še vedno odločno upira uvedbi kakršnihkoli obveznic, za katerimi bi stala skupna garancija držav članic, je pa pristala na to, da bo ESM lahko kupoval obveznice držav v težavah na sekundarnem trgu s ciljem stabilizacije cen teh obveznic. Čeprav je namera te odločitve dobra, pa je njena izvedba nerealna. S svojim relativno omejenim finančnim potencialom ESM preprosto ne bo mogel intervenirati v obsegih, ki bi jih trgi lahko zahtevali. Po ocenah nekaterih strokovnjakov za evropski monetarni sistem (npr. Paul de Grauwe) se prav lahko zgodi, da bo ta instrument bolj prispeval k poglabljanju krize kot pa k njenemu reševanju. Za dolgoročno, sistemsko stabilizacijo trgov državnih obveznic držav v težavah tako obstajata dve realni varianti. Ena je bistveno povečanje finančnega potenciala ESM. Druga pa, da se v odkupovanje odločno in brez vnaprej postavljenih limitov vključi ECB, in to bodisi neposredno bodisi posredno prek ESM, ki bi predhodno pridobil bančno licenco.

Kot vselej v preteklih dveh letih je tudi na zadnjem evropskem svetu dominirala tema reševanja območja evra. In podobno kot na prejšnjih svetih je bil tudi tokrat narejen majhen korak naprej v vzpostavljanju celovite institucionalne infrastrukture, ki je potrebna za dolgoročno stabilizacijo valute. Je pa treba zelo jasno povedati, da bo potrebnih še veliko takšnih korakov, da bomo prišli do točke, ko bo kriza evra prenehala biti osrednja točka vsakega rednega ali izrednega zasedanja evropskega sveta.