Pri pogajanjih o rešitvi Intereurope pred stečajem se je za najbolj problematično točko izkazal prav moskovski logistični center Čehov oziroma Unicredit banka, ki ima svoja posojila zavarovana z moskovsko družbo Intereuropa East. Unicredit namreč ne popušča in vztraja, da bo svoja posojila poplačala kar s prodajo moskovske družbe, medtem ko za poplačilo posojil preostalih bank praktično ne bi ostalo sredstev. Konec marca je neto finančni dolg Skupine Intereuropa znašal kar 170 milijonov evrov oziroma okoli 80 milijonov evrov več, kot ga je s svojim poslovanjem Intereuropa zmožna financirati. Z izključitvijo oziroma prodajo ruske investicije bi se finančni dolg koncerna po naših izračunih znižal za do 70 milijonov evrov, saj je samo neto finančni dolg Intereurope East po podatkih iz konca letošnjega marca znašal 47 milijonov evrov.

Poleg Intereurope East, v katero je nekdanji predsednik uprave Andrej Lovšin vložil več kot 130 milijonov evrov, rešitev koncerna otežuje tudi dejstvo, da imajo banke različno zavarovana posojila s premoženjem Intereurope. Večina bank namreč zahteva, da se pogoji zavarovanja izenačijo za vse, tako da bi se izkupički od prodaj poslovno nepotrebnega premoženja in nekaterih hčerinskih družb med vse upnice delili sorazmerno.

Temu nasprotujejo zlasti Unicredit in nekatere manjše, bolje zavarovane banke upnice. Dodatno se bankirji med seboj ne morejo dogovoriti niti o tem, kolikšen delež posojil bo posamezna banka pretvorila v kapital. Kot smo razkrili v Dnevniku, so banke upnice v kapital Intereurope prvotno želele pretvoriti za največ 30 milijonov evrov posojil, medtem ko naj bi Intereuropa po neuradnih informacijah potrebovala najmanj 50-milijonsko dokapitalizacijo.

Banke so sicer že v začetku leta napovedale, da bi po pretvorbi dela posojil v kapital Intereurope in finančno-poslovni sanaciji družbo prodale strateškemu partnerju. Trenutni lastniki Intereurope, ki bi se jim lastništvo zaradi dokapitalizacije (en evro terjatev za eno delnico) znižalo na vsega nekaj odstotkov, zaradi tega zahtevajo, da se sočasno z dokapitalizacijo sklene delničarski sporazum, s katerim bi določili minimalno prodajno ceno, dobiček pri nadaljnji prodaji Intereurope pa bi se delil med banke in obstoječe lastnike.