Besedilo in slike: Roman Turnšek
Ste se kdaj vprašali, koliko ljudi poznate, ali pa imate celo sami možnost, da si sploh v dandanašnjih časih privoščite razvajanje v obliki obrokov v enem dnevu v različnih državah? Najverjetneje malo, če sploh koga. A jih ni tako malo! Družina Kalin iz Obrežja pri Brežicah si denimo to lahko privošči kar nekajkrat ali celo neštetokrat vsak dan, enako tudi njihovi prijatelji in gostje. Kalinovi so namreč, da ne bo pomote, lastniki znane dolenjske gostilne.
In kaj ima to skupnega s tem, koliko ljudi si lahko dnevno privošči razvajanje z obroki v različnih državah, se boste verjetno vprašali? Vse! Njihova gostilna je namreč, milo rečeno, nenavadna. To tako zelo, da se je glas o njej razširil tudi v tujino, celo tja daleč čez lužo in vse do Amerike!
Sto osemdesetletna gostilna je namreč morda ali pa celo zagotovo zares edinstvena. Vsaj Kalinovim in tistim, ki so se prav tako lotili raziskav o tem, namreč ni uspelo niti na svetovnem spletu odkriti še kakšne druge, ki bi bila prav takšna. Gostilna se namreč nahaja v dveh različnih državah. A to ne pomeni, da je na slovenski strani gostilna, takoj na hrvaški pa kakšna podružnica. Gostilna kot takšna je le ena sama, a je v dveh državah. Dobesedno. Schengenska meja, ki deli Slovenijo in Hrvaško oziroma določa južno mejo Evropske unije v tem delu Evrope, namreč gostilno dobesedno deli na dvoje, saj vodi mejna črta skozi njeno sredino. O tem priča zunanji mejni kamen, ki stoji pred stavbo, prav tako pa je meja označena tudi na notranji steni in po tleh gostilne.
Glas seže v deveto vas
Ta nenavaden in nevsakdanji primer je seveda glas o gostilni ponesel na vse strani. Najprej v Sloveniji in na Hrvaškem, nato v sosednje države in na koncu še širše. O fenomenu so poročali v nekaterih največjih svetovnih medijih, kot so denimo revija Times, ameriška televizijska hiša CNN...
Najbrž si ustanovitelj in prvi lastnik gostilne pred skoraj dvesto leti niti v sanjah ni predstavljal, v čem in kako bo njegova gostilna nekoč v prihodnosti zaslovela. V tistih časih so bile meje drugačne in drugje, prav tako pa si nihče ni belil glave s takšnimi stvarmi. Življenje je bilo trdo in za preživetje so bile potrebne pridne roke. Gostilna je namreč že od nastanka naprej ves čas v družinskih rokah. Sedaj jo upravljata žena Blaženka in sin predzadnjega, pokojnega moškega potomca Kalinove družine, Saša.
V dvesto letih obratovanja se je zamenjalo več generacij, gostilna je prehajala iz enih rok v druge, spreminjali so se časi, oblast, razmere. Čeprav življenje prinaša dobro in slabo, je zanimivo, da gostilna nikoli doslej ni utrpela kakšne večje škode ali nesreče. Kljub vojnam, ki jih je preživela, ni bila nikoli požgana ali porušena, prav tako izvemo iz ustnega izročila in ohranjene dokumentacije, da je ni doletela nobena omembe vredna naravna katastrofa. Slednje morda ni presenetljivo, saj stoji na ravnini, v bližini ni nobenega plazovitega območja ali reke. Edina nesreča, za katero ve sedanja lastnica, se je zgodila pred petinštiridesetimi leti. Dan pred poroko z možem Josipom je zagorel zgornji del gospodarskega poslopja, ki pa so ga pogasili in pretirane škode ni bilo.
Združeni kadilci in nekadilci?
Če gre za tako nenavaden pojav, gredo z roko v roki z njim tudi zapleti in smešne prigode. Gostilno bi bilo moč razumeti tudi kot morebitni raj za kadilce. V gostilni sicer glede kajenja veljajo slovenski zakoni, a vprašanje je, če tudi za tisti del, ki je na ozemlju hrvaške države. Jedilnica, denimo, je eden od prostorov, ki jih na dvoje deli schengenska meja. Tako na slovenski strani ne smete kaditi, na hrvaški pa bi morda lahko. Za nekaj takega v tem primeru ne bi bilo treba nič drugega, kot da se prestavite na drugo stran mize! Na Hrvaškem namreč kadilskega zakona nimajo in kajenje v javnih prostorih ni prepovedano.
Če gre v teh primerih za šaljive in iznajdljive stvari, bi se zaradi te iste meje lahko kar zapletlo in zavleklo pri veliko resnejših in nujnejših. Težko si je namreč zamisliti, kaj vse lahko glede na to, da je gostilna v dveh državah, povzročijo pridobivanja različnih dovoljenj, soglasij, vlog in podobno. Če upoštevamo, da se jezimo zaradi čakanja in narave postopkov že pri najbolj vsakdanjih in preprostih stvareh, ni treba niti pomisliti, kaj pomeni za isto stvar urejanje v dveh različnih državah! A Kalinovim je tukaj prihranjene precej slabe volje in nepotrebnih poti. Čeprav se gostilna razteza preko dveh držav, je katastrsko vpisana v celoti v Sloveniji. Tako vsa potrdila, dovoljenja, vloge in druge stvari v zvezi z njo urejajo le v slovenskih službah in organih, velja pa tudi za del hiše na Hrvaškem.
Zanimivost, a tudi ovira
Čeprav gostilna privablja radovedneže z vseh koncev, njena posebnost za posel ni vedno koristna. Klasična gostilna, ki ponuja tudi prenočišča in ki se je specializirala za jedi iz divjačine, namreč zaradi iste meje čuti tudi posledice. Na majhnem mejnem prehodu Bregana, ki je le nekaj sto metrov proč, je včasih tudi gneča, zaradi katere je potrebno tudi čakanje, kar povzroči, da se marsikdo tudi premisli in obrne. Kljub temu pa družina lastnikov nikoli ni razmišljala o tem, da bi vložili kakšno uradno zahtevo za prestavitev meje. Ker se stvari poznajo tudi zaradi slabe splošne situacije, upajo na izboljšanje z vstopom Hrvaške v Unijo. S tem bo odpravljena tudi uradna meja, sedanjo pa bodo v gostilni ohranili kot zanimivost. "Dandanes je pač tako, da se mora vsak boriti za svoje preživetje sam. V naši bližini so Mokrice in Čateške Toplice, tako da to malce vpliva na obisk tudi pri nas. Drugače te pa tako ali tako nihče nič ne vpraša. Delovati moraš uradno in po zakonih, plačevati račune in davke," pravita lastnika.
Ker gre zares za posebno gostilno v pravem pomenu besede, preseneča, da njene posebnosti intenzivneje ne izkoristijo v turistične namene tudi na občinskih ravneh.