"Košarka je moj način življenja, brez nje bi mi bilo veliko teže," prizna eden najboljših slovenskih košarkarjev na vozičkih, 24-letni Milan Slapničar iz Malega Gabra pri Trebnjem na Dolenjskem. Je tudi reprezentant, konec junija je bil prvi center zasedbe, ki je na evropskem prvenstvu skupine B v Laškem zasedla 6. mesto na turnirju, ki sta ga družno v mestu ob Savinji organizirali ZSIS - POK in Zveza paraplegikov Slovenije pod častnim pokroviteljstvom predsednika republike, dr. Danila Türka.

"Dobro je bilo, čeprav sem na tihem računal, da sežemo mesto više," prizna Milan, ki pa s soigralci ni bil kos Rusiji, ki je na koncu zasedla 5. mesto (prvaki so bili Francozi). "Prvenstvo je bilo odlično organizirano, veliko smo se družili, spomini so lepi," nadaljuje, potem pa košarkarsko razloži, kaj manjka Sloveniji, da bi segla tja na vrh skupine B, kar bi ji odprlo vrata med elito - v skupi-no A.

"V ekipi nas je enajst paraplegikov od ducat igralcev, to je velik hendikep za nas, saj so v drugih ekipah tudi taki, ki imajo amputirane organe." Slovenska zasedba bi rabila tudi kakšnega centra, pridobiti pa bi morali hitrost.

Sam je igral na položaju centra, v spomin pa se mu je vtisnila prva tekma. Z 49:48 so premagali Avstrijce. "Joj, kako je bilo nervozno in napeto," se spomni premiere pred domačo publiko, kjer so bili tudi njegovi veliki navijači, člani društva Turbo Katka. Omenjena druščina je Milanu pomagala pri organizaciji človekoljubnega kolesarjenja, kjer so se zbirali evri za njegov novi tekmovalni voziček. "Smo ga že naročili," se pohvali Milan, ki je izredno hvaležen navijačem in društvu za vso pomoč.

Paraplegik je že več kot desetletje. "Zgodilo se je na hitro, v dvajsetih minutah nisem čutil nog. Kaj je bilo? Infarkt hrbtenjače, kar tako napišite, bodo vsi razumeli," mirno pove. "Star sem bil dvanajst let, saj se niti dobro zavedal nisem, kaj se dogaja." Spomin pa mu že uide v Kamnik, v zavod Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje. "Tu sem začel s košarko, nekaj sem moral početi, kajne." Niko Cankar je bil njegov profesor, hitro mu je predlagal, da se loti košarke. O odkritju nadarjenega Milana je obvestil Jožeta Okorna, predsednika društva paraplegikov Dolenjske, ki je Milanu pomagal do prvega športnega vozička.

V veliko pomoč in spodbudo mu je še en reprezentant, Slobodan Banjac, ki je star 33 let, in je kar Milanov mentor. "Pa tudi menedžer," se nasmehne Milan, ki je zavoljo svojih iger in predvsem zaradi Slobodana dobil tudi mesto v ekipi italijanskega drugoligaša Castelvecchia, ki igra tudi v Regionalni ligi NLB v košarki na vozičkih.

"Pred menoj je že četrta sezona na tujem. Enkrat bi rad zaigral v prvi ligi, da vidim, kje sem, kako sem dober," ne skriva ambicij študent turizma, ki pa se v košarki najbolje znajde na položaju centra. "V obrambi sem borec, v napadu pa je pomembno, da imam ob sebi dobrega organizatorja igre." Kakšnega? "Bistveno je, da si z vozičkom zagotovim dobro pozicijo, potem pa moram pravočasno dobiti žogo. Zato rabim takega dobrega igralca," nas poduči Milan, ki ga je v Laškem motila le pasja vročina. "Včasih je bilo tako, da sem imel kar mokre roke, a po drugi strani, saj imate prav, pogoji so bili za vse enaki."

V Italiji se mu sezona začne septembra, do takrat bo trdo treniral v Ljubljani, ob petkih se bosta s prijateljem Slobodanom odpravila v Italijo. "V petek zvečer naju čakaj trening, potem prespiva v hotelu, v soboto pa na pot na tekmo," sklene Milan, o katerem bomo zagotovo še slišali. (dk)