Forma ni bila prava, kar se je kazalo že na mitingih pred prvenstvom. Ob veliki želji ni uspela realizirati niti nekoliko slabše forme, ki bi jo popeljala med šesterico najboljših. Od Rožleta Prezlja nisem pričakoval veliko. Skok v višino 232 centimetrov dva tedna pred prvenstvom je bil izjemen, a verjetno tudi usoden za uspešen nastop. Možgani potrebujejo več časa za adaptacijo na presežek. Marija Šestak je nastopila odlično, a sreča ni bila na njeni strani. Napoved atletske zveze, eno do dve finali, se je tako na žalost uresničila. Možnosti je bilo dosti več, a le ob ugodnih razpletih, ki pa jih tokrat ni bilo.

Menim, da Helsinki niso ponudili realne slike sposobnosti naše atletike. Sposobni smo dosti več, kar smo dokazovali v preteklosti. Letošnja sezona je specifična. Na sporedu so olimpijske igre, ki jih nihče ne želi zamuditi, in evropsko prvenstvo, ki so ga mnogi videli kot priložnost za preboj proti vrhu zaradi razredčene konkurence. Startati na obe tekmi je težko, kar sem opozoril že v eni od prejšnjih kolumn. Tempiranje forme v atletiki, kjer si dvakrat merjen (z uvrstitvijo in rezultatom), je težko. Če pa želiš biti dober na dveh tekmah, pa je to še težje. To uspeva le najboljšim oziroma tistim, ki znajo. Takšnih strokovnjakov pa v slovenski atletiki ni veliko.

Javnost, tudi širša strokovna, ki bazira na besedah in statistiki, pričakuje najboljše rezultate na največjih tekmah. Sam kot atlet nisem nikoli dosegel najboljšega rezultata sezone na največji tekmi. Zakaj? Zaradi specifičnosti tekme in pogojev. Je pa res, da sem se vedno približal najboljšemu rezultatu, kar pripisujem znanju strokovnega tima. In ravno tu je razlika med mano in drugimi atleti. Sam dosegam konstanto vrhunskih uvrstitev zaradi pravilnega tempiranja forme. Ne zaradi psihične pripravljenosti, kot radi poudarjamo. Psiha je dobra, če je fizika dobra. Zelo enostavno.

Kako rešiti problem slabih nastopov? Enostavno. Organizacija nacionalnega strokovnega tima in centra. Izbrati je potrebno letni in zimski pripravljalni center. Vsi atleti bi morali biti primorani trenirati na enem mestu, okoli njih pa se zberejo strokovnjaki, ki vodijo programe. Trenerji morajo biti ves čas v stiku s strokovnjaki in skupaj iskati napredek. To je sistem, ki vodi do konstantnih uspehov na velikih tekmah. Če bomo nadaljevali s sedanjim sistemom, bomo imeli priložnostno dobrega enega ali dva atleta. Imamo nekaj zelo obetavnih mladih atletov, ki si zaslužijo najboljše pogoje. Vemo, kje so napake, zato bi bilo zelo neodgovorno do mladih, če jih ne odpravimo. Prav tako bi bilo dobro, da bi imel ves vrhunski slovenski šport možgane na enem mestu. Tukaj mislim na znanstveni center, ki bi razvijal smernice slovenskega športa. Strokovnjake imamo, a so v svetu bolj cenjeni kot doma.

V pripravljalnem centru v Nymburku poteka vse normalno. Po začetnih težavah z bicepsom na nogi sem spet v polnem zagonu. Poudarek je na moči, ki dobro napreduje, se pa nadaljujejo težave s tehnično izvedbo meta. Prav zaradi težav s tehniko sem se odločil, da izpustim tudi miting v Madridu, ki sem ga imel v načrtu 7. julija. Vse stavim na olimpijske igre. Sezona, v katero sem vložil največ do zdaj, bo na olimpijskih igrah dobila epilog. Uspeh bi bila kolajna, popolno zadovoljstvo zlata. Vse ostalo pomeni neuspeh. Zakaj? Od leta 2007 sem se z vseh velikih tekmovanj vračal s kolajno. V primeru, da mi tokrat ne uspe, pomeni to korak nazaj. Za korak nazaj pa še ni čas. Ne pri teh letih. V tem trenutku sem še vedno daleč od kolajn. Borim se s kladivom, namesto da bi bila eno. Ne najdem pravega kontakta, ki bi mi povrnil pravi občutek. Sem miren, delam in čakam dan, ko bom začutil kladivo.

Na koncu naj kljub nekaterim slabšim nastopom atletov v Helsinkih vsem skupaj čestitam za nastop in boj! Zavedajte se, da ste si ta nastop zaslužili s trdim delom in da ste boljši od vseh tistih, ki jih ni bilo na tekmovanju! Teh pa je ogromno.