Svojo izvidniško nalogo sta vzela skrajno resno in se že prej poglobila v piransko zgodovino s pomočjo njunega najljubšega vodiča po Sloveniji založbe Mladinska knjiga v angleškem jeziku. Ann se nam je takoj pohvalila s svojim novo pridobljenim znanjem o našem obmorskem biseru: "Iz Pirana lahko vidiš tako Italijo kot Hrvaško, samo mesto pa se lahko pohvali z bogato zgodovino, ki sega vse do leta 425 pred našim štetjem z Atilo." Prav zgodovinska pomembnost na vsakem koraku je tisto, kar jima je kot večini ameriških gostov še posebno privlačno v naši majhni državi. "Piranska zgodovina je zelo dobro dokumentirana," nam je navdušeno razlagala Anne, "in res je zanimivo brati o njej: o bizantinski administraciji, Benečanih in tako dalje."

V Piranu sta sicer že bila, a samo za en dan, zato jima je obisk čez noč mesto prikazal v drugačni, polnejši luči. Tudi z vremenom sta imela srečo: "Bil je čudovit sončen dan s temperaturami med 20 in 30 stopinj Celzija." Število ljudi sta označila za ravno pravšnje za prijetno vzdušje. Opazila sta tudi veliko skupin šolskih otrok, "najbrž iz osnovnih in srednjih šol". Poleg tega je bilo kar nekaj skupin turistov, ki so prišli z avtobusi in čolni. Veliko ljudi je plavalo, in to celo zgodaj zjutraj ter pozno zvečer, sama pa sta tovrstno izkušnjo prihranila za prihodnjič.

Udobje hotela Piran

Z iskanjem nastanitve sta začela na www.slovenia.info, kjer sta lahko videla, da ima hotel Piran proste sobe. Zato sta hotela eno rezervirati prek interneta, a sta čez en dan dobila odgovor, da njune rezervacije žal ne morejo potrditi, da pa naj jih kontaktirata in jima bodo ponudili alternativo. Čeprav je stran imela dobre informacije o cenah, možnostih parkiranja in prtljagi, sta potem šla na spletno stran booking.com, kjer sta lahko v trenutku uspešno rezervirala sobo, prav tako pa sta tam našla opis hotela s slikami, pogoje preklica rezervacije itd.

"Kako sva izbrala hotel? Zaradi najboljše lokacije. Opis hotela na strani nama je zelo ustrezal, zato sva se odločila zanj. Res pa je, da v Piranu ni veliko hotelov." Na izletu sta si postavila kriterij ocenjevanja storitev od 1 (zelo slabo) do 5 (odlično) in točnosti opisa na spletni strani, kar se tiče skladnosti z realnostjo, dodelila kar 4 plus ali celo 5. Le okoli interneta je bilo nekaj nejasnosti: "Na spletni strani je pisalo, da naj bi njegova uporaba stala šest evrov na uro, medtem ko nama je receptor na odhodu dejal, da stane 1,90 evra, je pa res, da v sobi nisva našla nikakršnega priključka oziroma navodil." Sicer jima je prijazen receptor povedal, kje vse v mestu se da dostopati do interneta brezplačno, a ker ima večina hotelov danes brezplačen internet, se jima je to zdelo nekoliko nenavadno. "Sicer pa sva bila z nastanitvijo izredno zadovoljna."

Prihod v mesto

Ob prihodu v Piran sta morala skozi poseben vhod, kjer so ju z avtom spustili v mesto za eno uro, da sta lahko pri hotelu odložila prtljago. "Gospodje so bili zelo ustrežljivi, dali so nama dovolilnico za eno uro in naju spustili skozi." Zaradi del na cesti sta morala slediti znakom za obvoz, da sta prišla do hotela, situiranega na promenadi. Tam je Ann ostala v avtu, Dave pa je šel na recepcijo, kjer so bili zelo ustrežljivi in organizirani, imeli so njuno rezervacijo in mu podali vse informacije v odlični angleščini. Prtljago so odnesli v njuno sobo, ki je bila zelo lepa, čista in udobna. "Hotelu dam oceno pet," nam je zatrdil Dave. Imel je le eno pripombo: "V sobi ni delala klima, in ker ni bilo nobenih navodil za uporabo telefona, nisva mogla poklicati na recepcijo, da bi jo prišli popravit. A sva preprosto odprla okno in je bila stvar rešena." Kar se tiče hotela, sta pohvalila vse dele ponudbe: od čistoče kopalnice in udobja sobe pa do prijaznega osebja, ki se je dobro spoznalo na okolico in bilo vedno pripravljeno priskočiti na pomoč. Avto sta nato parkirala v parkirni hiši zunaj mestnega obzidja, kar ju je stalo 15 evrov za čas obiska. Od tam ju je brezplačni avtobus popeljal nazaj na Tartinijev trg - praktično in preprosto.

Ann nam je povedala, da je hotel sicer zelo star, a je bil leta 2004 temeljito prenovljen, tako da je danes še vedno v odličnem stanju, kar se tiče videza in čistoče. "Videz hotela nama je bil zelo všeč, imela sva tudi sobo s pogledom na morje, kar je bilo res lepo. Počutila sva se popolnoma varno." Prav tako ju je navdušil samopostrežni zajtrk z bogato izbiro hrane in odlično kavo. "Izbirala sva lahko med evropsko in angleško hrano, šunko z jajci, klobasami, skratka vsem, kar ti srce poželi." Celotno izkušnjo je še polepšal prekrasen pogled na pristanišče, v katerem sta uživala ob okusnem zajtrku in učinkovitem osebju, ki je redno brisalo mize in odnašalo prazne krožnike. Hotela preprosto nista mogla prehvaliti in poudarila, da bi ga brez dvoma priporočila družini in prijateljem. "Veva pa tudi še za en hotel na Tartinijevem trgu, kjer sta pred tednom bivala najina prijatelja, ki sta v Slovenijo prikolesarila iz Pariza, in ga tudi zelo pohvalila."

Začetek raziskovanja

Delovanje turističnoinformacijskega centra (TIC) sta označila kot zelo učinkovito, zato ni čudno, da je bil zelo oblegan. Mlada predstavnica je govorila odlično angleščino in vedela vse o Piranu ter jima dobro svetovala glede restavracij, zgodovinskih znamenitosti in kulturnih prireditev. "Vse nama je pokazala na preglednem zemljevidu." Pohvalila sta njihovo lokacijo v občinski palači na Tartinijevem trgu, zaradi katere (in zaradi dobrih oznak!) jih je zelo lahko najti. "V tem centru lahko dobiš več turističnih informacij o krajih med Julijskimi Alpami do Istrskega polotoka kot v ljubljanski poslovalnici. Tudi njihovi zemljevidi so odlični," nam je zaupal Dave. Tudi ko se je center čez nekaj časa precej napolnil, se je uslužbenka odlično izkazala in uspešno pomagala vsem navzočim, denimo dvema mladima turistkama, ki ju je zanimalo, kako se vrniti v Ljubljano in potem naprej v Bohinj... Kot pomanjkljivost sta navedla to, da na računalnikih ni bilo interneta, pohvalila pa kavče, na katerih lahko prebiraš brošure. "O Piranu sva že prej vedela malo, recimo kakšnih 20 odstotkov, zdaj pa veva ogromno, saj sva poleg najinega vodiča prebrala še veliko dobrih brošur, ki sva jih dobila v TIC in v hotelu."

Prvo kulinarično doživetje

Čeprav sta vedela, da je tudi v stranskih uličicah veliko odličnih restavracij, sta si zaradi sonca zaželela jesti ob morju na promenadi. Tako sta se po krajšem sprehodu gor in dol ob obali in pregledovanju menijev usedla v restavracijo Tri vdove. Odločitev, ki se je kmalu izkazala za pravilno. "Zaželela sva si lahkega kosila. Dave je jedel ocvrte kalamare s pomfrijem, jaz pa paradižnik z mocarelo. Oboje je bilo odlično," se spominja Ann. Vse skupaj sta zalila z malvazijo, prinesli pa so jima tudi vodo v vrču. Kot zanimivost je Anne navedla, da je šele drugič opazila (prvič nekje v Bovcu), da bi gostilničarji zaračunali pogrinjek. "Vem, da je to v Italiji standard, a v Sloveniji tega res še nisem opazila." Res je bil samo 60 centov, a po njunem pripovedovanju so si vsi ljudje v restavraciji (ki jih ni bilo malo) začudeno postavljali isto vprašanje: "Kaj pa je to?" Na računu, ki je znašal okoli 25 evrov, je bila cena zapisana v evrih, dolarjih, kunah in švicarskih frankih, kar se jima je zdelo zanimivo. Cene so sicer visoke, a takšne pač pričakuješ v turističnem obmorskem kraju, še posebno na glavni promenadi. "Če iščeš nizke cene, se preprosto ne usedeš na glavno promenado. Nama je bilo najpomembneje, da sediva ob morju in jeva dobro hrano," je sklenila Ann.

Morska večerja

Ker sta spet želela ostati na promenadi, sta se zvečer odločila za restavracijo Pavel I., o kateri sta povedala, da je odlična in da njen lastnik pozna vse v mestu. Poleg okusne hrane se ponaša z vrhunskimi natakarji, ki jim je Dave specifično naročil, da si želi značilne jedi. Tako so mu postregli z najboljšimi školjkami, kar jih je kdaj jedel, Anne pa si je privoščila puranov zrezek. Oboje sta zalila z odličnim refoškom, čeprav so vsi drugi pili belo vino. "Ko sva se ob štirih odločila, da želiva večerjati na promenadi, sva opazila, da je ljudi vedno več, zato sva šla že takrat v restavracijo in jim povedala, za katero mizo želiva sedeti. Najprej so nama odgovorili, da se bodo potrudili, a ker z odgovorom nisva bila povsem zadovoljna, so nama zagotovili, da bo želena miza ob osmih pripravljena za naju," v smehu pripoveduje Ann.

Skrivnosti piranskih ulic

Ko sta se odločala, kaj vse si bosta ogledala, sta si pomagala kar s programom Google Earth, za katerega Dave pravi, da je zelo uporaben za celotno Slovenijo, saj lahko od blizu vidiš vse detajle. Ker še nista bila na obzidju, sta se najprej ustavila tam, kako priti do tamkajšnje parkirne hiše z avtom pa sta si pogledala prav na Google Earthu. Tako sta se najprej sprehodila ob obzidju in opazovala mesto pod sabo.

Nato sta se sprehodila po promenadi in bila presenečena nad vsesplošno čistočo, katero pripisujeta tudi odsotnosti avtomobilov. Z zanimanjem sta sicer opazovala tiste redke, s katerimi so domačini do doma pripeljali nakupljeno hrano in podobno. Med sprehodom sta si ogledovala trgovine in uživala v čudovitem dnevu skupaj z ljudmi vseh starosti, od mladih, parov z otroki do starejših ljudi in študentov. Všeč jima je, da je center rezerviran za pešce in da si lahko povsod sposodiš kolesa ali skuterje ali skočiš na turistično ladjico za ogled piranske vedute z morja... Ann, ki sicer dela z otroki s posebnimi potrebami, je opazila tudi gospo v vozičku, ki se je brez težav vozila po promenadi, so pa zato kocke povzročale več preglavic ljudem na rolerjih, ki se sicer raje držijo gladke površine Tartinijevega trga. Nato sta se odpravila do Trga 1. maja, ki je bil do 13. stoletja središče mesta. Med sprehodom skozi labirint ozkih uličic, spletenih okoli bronastega Tartinija, sta nedaleč stran opazila restavracijo, ki so jima jo priporočili v hotelu in cerkev svetega Donata. Hodila sta mimo barov, restavracij in trgovin, polnih življenja, in se čudila impresivnemu kontrastu med stavbami romanskega izvora do beneškega obdobja v 15. in baroka v 18. stoletju. "Kontrast je čudovit. Piranske ulice so res nekaj posebnega," sta se strinjala. Ker vse poti vodijo na Tartinijev trg, sta še tam naredila nekaj značilnih fotografij z beneškimi okni in hišami ter ovekovečila cerkev svetega Štefana. Za zaključek ogledovanja kulturne dediščine se je Dave želel povzpeti še do impozantne cerkve svetega Jurija. Ko je prišel do tja okoli 17. ure, je bila že zaprta, a še vedno je lahko skozi odprta glavna vrata za spomin posnel nekaj fotografij, preden se je posvetil spektakularnemu razgledu pod sabo: na desni Trst in Gradež z belimi jadrnicami na morju, na levi pa rdeče strehe Pirana izrisujoč glavni trg, od koder mu je pomahala Ann. Dave si je želel ogledati Pomorski muzej, a po pomoti sta prišla do Muzeja podvodnih dejavnosti. Pred njim je bila razstavljena potapljaška oprema, a ker sta prišla skozi zadnji vhod, je nista opazila. Muzej jima je bil vseeno zanimiv: videla sta zgodovino podvodnega dela v Sloveniji in Jugoslaviji ter podmornice iz druge in celo prve svetovne vojne v lasti Jugoslavije in avstro-ogrskega imperija. "Razen tega, da je bil napačen," se namuzne Dave, "je bil muzej zelo dobro organiziran. Pa še za naslednjič mi kaj ostane." Za konec sta pregledala še trgovine ob promenadi in drugih ulicah in pohvalila ustrežljivost prodajalcev brez kančka vsiljivosti, ki so ponujali celo popuste na gotovino.

"Prejšnjikrat sem tam kupila prav to!" Ann pokaže na verižico, ki jo ima na sebi.

Ko se naš pogovor počasi izteka, dodata: "Za konec lahko rečeva, da si Piran na lestvici od 1 do 5 zasluži čisto petico." Sicer tam ne bi hotela živeli zaradi težavnega parkiranja, visokih cen, poplave turistov in majhnosti, poudarjata pa, da je Piran prekrasen kraj za dvodnevni obisk. "Piran preprosto moraš obiskati," je še uspela reči Ann, preden sta opazila prijatelje iz Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi in se z njimi zapletla v navdušen pogovor.