Evropa se trenutno ukvarja predvsem s svojimi finančnimi problemi. Koliko to postavlja na stranski tir zahodni Balkan in širitev?

Trenutno je največ za ohranitev procesa širitve EU v nedeljo storila Grčija z volilnim rezultatom. Grki so pokazali, da želijo ohraniti evro in ostati v Evropski uniji. So razburjeni, revnejši in prizadeti, niso pa neumni, še manj neodgovorni. Njihova odločitev vnaša racionalni element gledanja na prihodnost in je pomembna tudi za evropsko prihodnost zahodnega Balkana. V Beogradu so si pretekli teden očitno kupovali čas pri oblikovanju vlade in se spraševali, kakšno pravzaprav potrebujejo. Grki so jim dali odgovor, da mora biti močna, operativna in proevropska. Pred nami je zdaj tudi ključen naslednji korak - začetek pogajanj Črne gore z Evropsko unijo. Zgodil se bo še ta mesec in Črna gora bo prevzela štafeto od Hrvaške. Ta maraton širitve se teče naprej.

Kakšno sporočilo pa so poslali srbski volilci z dvakratno zmago Srbske napredne stranke na parlamentarnih in predsedniških volitvah? In kako iskren je novi predsednik Tomislav Nikolić v svoji proevropski politiki?

V politiki velja, da nikoli ne gre za zmago, vedno gre za poraz vladajočih. Izid srbskih volitev je pokazal, da so ljudje glasovali proti Borisu Tadiću kot predsedniku in proti Demokratski stranki, ki na gospodarskem področju ni prinesla tistega, kar si obubožana Srbija želi že leta. Desetletje samoizolacije v času Miloševića, nato demokratična politična sprememba in upanje, nato pa tragična smrt Zorana Đinđića so za dolgo vrsto let ustavili približevanje Srbije Evropski uniji in zvezi Nato. Potem se je zgodila dvojna zmaga Demokratske stranke Borisa Tadića, ki je vztrajal na funkciji predsednika in iz predsedniškega kabineta obvladoval vlado, zaradi česar Srbija ni imela ne prave vlade ne verodostojnega premierja. To je jedro problema Srbije v tem trenutku. Gospod Nikolić je zmagal na obeh volitvah in takoj naredil drastičen rez v primerjavi s Tadićem, ko se je odrekel vodenju stranke. To je nekaj novega in pomembnega. Na drugi strani bomo videli, kakšna koalicija se bo izoblikovala. V vsakem primeru pa bo morala ugotoviti, da nujno potrebuje pomoč Mednarodnega denarnega sklada, predvsem pa, da država drastično potrebuje reforme. Organiziran kriminal in sistemska korupcija dobesedno davita državo in onemogočata večja tuja vlaganja. Če se želi Srbija izkopati iz teh težav, mora s svojega oblaka sestopiti na Zemljo in se začeti ukvarjati s kruto realnostjo, tako kot Grčija.

Najmočnejši koalicijski partner kosovske vlade so kosovski Srbi

Prve izjave gospoda Nikolića so povzročile vznemirjenje pri sosedih. Ali niso te najbolj iskren kazalec, kakšna je njegova prava politika?

Tako globoko sem vpleten na dogajanje v zahodnem Balkanu, da napovedujem izboljšanje odnosov Srbije z vsemi njenimi sosedi. Ti potrebujejo svoj čas, da sprejmejo Tomo Nikolića kot predsednika Srbije. A verjamem, da bo v naslednjih izjavah veliko bolj predviden in obenem sporočilen. Njegovo sporočilo, da ne priznava genocida v Srebrenici, ker Narodna skupščina Srbije v svoji resoluciji tega ni priznala, govori vsaj načeloma o njegovi zavezanosti pravni državi. Dodatek, da je pripravljen spremeniti stališče, če neka druga koalicija v Narodni skupščini sprejme drugačen tekst, pa vrača žogico bodoči koaliciji. Toma Nikolić je vendarle kot podpredsednik Šešljevih radikalcev jeseni 2008 glasoval za ratifikacijo Sporazuma o stabilizaciji in pridružitvi med Srbijo in Evropsko unijo. S tem je tudi povzročil popoln razkol v stranki. Ustanovil je Napredno stranko, znebil se je skrajnežev in po štirih letih so radikalci ostali pred vrati parlamenta, Napredna stranka pa je del proevropskih sil. Na prvi mednarodni obisk se je Nikolić odpravil v Bruselj in pustil zelo dober vtis. Njegovi faux pasi glede Vukovarja in Srebrenice bodo po moji oceni zelo kmalu preseženi. Predsednik želi biti del rešitve, ne problema in zasluži si vsaj sto dni političnega miru, da se dokaže.

Kakšen politik je: pragmatik, populist, nacionalist...

Rekel bi, da je sposoben, markanten, preračunljiv, ljudem všečen in navidezno preprost. Ampak to je prej zunanja podoba. Mislim, da bo močno zaznamoval prihodnost Srbije.

Zdi se, da bi Srbi na severu Kosova zaradi njegovih stališč pridobivajo zaupanje v to, da bodo njihove težnje naletele v Beogradu na več posluha kot pod predsednikom Tadićem.

Srbska skupnost na Kosovu je tem trenutku razdeljena na Srbe severno od reke Ibar in na tiste južno od nje. Ti slednji imajo štirinajst poslank in poslancev v kosovskem parlamentu. Samostojna liberalna stranka ima podpredsednika parlamenta in tri ministre, eden od njih je namestnik premierja. Kosovski Srbi so najmočnejši koalicijski partner trenutne kosovske vlade Hashima Thaçija in tako bo tudi v vsaki morebiti drugačni koaliciji. Če vzpostavimo dialog med Srbi severno in južno od reke Ibar, bo srbska skupnost močnejša in tudi bolj evropsko Kosovo bo lahko hitreje napredovalo.

Koliko je na oblikovanje evropske politike do Kosova vpliva dejstvo, da ga pet članic ni priznalo?

To je zadrega, ampak v tem trenutku je Kosovo priznalo 91 držav. Ko se bo pojavilo stoto priznanje, bo to novo dejstvo, ki ga bodo na nek način razumeli in težko sprejeli tudi v Beogradu. Nihče od Srbije ne zahteva priznanja Kosova za začetek pogajanj, zahtevamo pa dialog z vsemi sosedi. Srbija pa se več ne more sprenevedati, da meji na Albanijo, če na albanski strani nihče, ki pogleda čez mejo, ne vidi nobenega srbskega uradnika, ne vojaka, ne policista in ne civila.

Ko bodo sosede trdno na poti v EU, bodo to zahtevali tudi v Bosni

Gospodu Nikoliću ste svetovali, naj najprej obišče Sarajevo in ne Banjaluke, prestolnice Republike srbske.

Predsednik Srbije je suveren, sam se bo odločil, kako in kaj. Ampak to, da ga predsednik Republike srbske poziva, naj dvigne pripravljenost srbske vojske zaradi razmer na Kosovu, je nekaj, česar ne bi dovolila nobena suverena država, še najmanj, da se ti na tak način oglašajo "prijatelji". V Srbiji imajo pregovor: "Ne hvalite me, da me moji ne bodo ubili." Takšna "pomoč" je najslabša. Potrebuje pa tudi Bosna in Hercegovina jasna sporočila, da ji Srbija ne bo povzročala težav, da je ne bo izzivala in ne delila, ampak da si želi evropsko BiH.

Perspektiva članstva v Evropski uniji je pri Bosni in Hercegovini najmanj delovala, v smislu spodbujevalca nujnih sprememb. Kaj je lahko tisti odločilni element, ki bi sprožil drugačno razmišljanje in reforme?

Zelo pomembno se mi zdi, da bo z vstopom Hrvaške BiH na dveh tretjinah meja mejila na Evropsko unijo. Da na južnem krilu Črna gora postaja država, ki se o članstvu pogaja, in da si Srbija čim prej izbori datum začetka pogajanj. Biti tako obkrožen z državami, ki so de facto del EU ali bodo kmalu to postale, bo streznitveni trenutek resnice za prebivalce BiH, ki bodo od političnih elit končno zahtevali spremembe. Ne gre za vstopanje, gre za začetek procesa. Ne moreš končati devetletke, če se vanjo ne vpišeš. Tudi BiH drastično potrebuje status kandidatke za članstvo v EU in datum začetka pogajanj. Verjamem, da so razmere zrele, da se kmalu zgodi tudi ta prelom.

Kaj je Črno goro izstrelilo tako daleč, da je po Sloveniji in Hrvaški prišla najdlje v pristopnem procesu?

Odkar se je Črna gora na referendumu po demokratični poti odločila za ločitev od Srbije in za samostojnost, je nedvomno svetilnik, ki se bori za politične spremembe na zahodnem Balkanu. Ni lahko zdržati v skupnem gospodinjstvu s partnerjem, ki je po velikosti in teži nekajkrat večji, in to preživeti. EU je podprla črnogorsko samostojnost tudi s pomembno odločitvijo, da jim dovoli uporabo evra. Odtlej Črna gora korak za korakom napreduje. Po številu prebivalcev je dvakrat večja od Islandije. Je bistveno večja od Malte. Ravno danes me je nekdo vprašal glede kriminala in korupcije v Črni gori. Moj odgovor je bil zelo preprost: kar so islandske banke storile z varčevalci v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, ni mogoče primerjati z ničemer, kar se dogaja v Črni gori. Pa se Islandija kljub temu povsem verodostojno pogaja z EU. Odpiranje poglavij 23 in 24 (pravna država, reforme sodstva in tožilstva, svoboščine, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu) na samem začetku pogajanj je zgodovinski prelom tudi za EU. Ta poglavja kot prva odpira na začetku zato, da bi bilo dovolj časa, da se vse, kar bo v procesu dogovorjeno, uresniči. To mala Črna gora zdaj dela za vse, za BiH, za Srbijo, Kosovo, Albanijo, Makedonijo, tudi Turčijo.

Makedonija je ekstremen primer, kam pripelje zagledanost vase

Makedonija je bila perspektivna, ima status kandidatke za EU, pri vstopanju v Nato so obstali na zadnji stopnici. A tu je spor okoli imena z Grčijo, obenem pa je opaziti krepitev nacionalizma, postavljanje spornega spomenika Aleksandru Velikemu, etnične napetosti. Kaj od vsega je največja težava?

Makedoniji se je zgodilo nekaj, kar jo je čustveno pretreslo, in to je vprašanje priznavanja njene identitete. Zato na to travmo vedno odgovarjam, da je identiteto potrebno iskati tudi v prihodnosti, ne le v preteklosti in še najmanj v antični preteklosti. Nobeni državi na poti v EU ni bilo prizaneseno z izjemo vzhodne Nemčije. Vsi ostali smo morali spoznati, da nismo največji, najlepši, najpametnejši, da moramo urediti odnose s sosedi in priznati manjšine. V primeru Makedonije pa je samopomilovanje pripeljalo v popolno samoizolacijo, ki se najbolj manifestira z enormnim metanjem denarja skozi okno z gradnjo novih upravnih stavb in novih antičnih spomenikov, ki žalijo čustva sosednje države. Zato je potreben preobrat v prihodnost. Ker pa je vsa moč odločanja združena v funkciji premierja, je Makedonija ekstremen primer tega, kako daleč te lahko pripeljeta zagledanost vase ter dvotretjinska večina v parlamentu. Zgodovina je neizprosen sodnik in do sedanjega premierja ne bo prizanesljiva. Dogovor z Grčijo o imenu je bil že usklajen. Pa se je makedonska stran (predsednik vlade Republike Makedonije) že vsaj dvakrat odločila, da ga odloži, medtem ko je grška stran storila vse, da bi grška družba lahko sprejela zgodovinski kompromis. A iz tega žal ni bilo nič in to ne zaradi Grkov, to je treba povedati. In tega makedonska javnost žal ne ve. Če bi bila makedonska elita odgovorna, bi bila sposobna sprejeti zgodovinske določitve, ki bi ji omogočile vstop v Nato čez dve leti. Potem bi tudi v Makedoniji prišlo do velikih sprememb na bolje in bi se nakopičena pozitivna energija lahko prelila proti EU.

Aprilski umor petih Makedoncev je obudil etnične napetosti.

Milo rečeno, so bile reakcije na strani vlade neprimerne, saj so ustvarile splošno psihozo. Odgovornost ne more biti kolektivna. Takšno izpostavljanje ene etnične skupine je zgodovinsko neodgovorno in nesprejemljivo, vmešali pa so še Bolgarijo...